petek, 28. februar 2014

Srednjeveški pust v Istri

V preteklosti bil pust oziroma karneval  bolj kmečki praznik, povezan s prihodom pomladi. S srednjim vekom pa je dobil bolj živ, razuzdan predznak, veliko je bilo spolnosti, tudi take na odprtem.

Samo poimenovanje "karneval" izhaja iz dveh latinskih besed (carnem levare – odstraniti meso). Zadnji dan karnevala so namreč običajno imeli ljudje razkošen banket pred postnim časom, ki se je nato zavlekel do velike noči.


V Istri je v starih časih za pusta strašil Domino. Kostum Domina je bil srhljiv, s kapuco, izpod katere so ljudje lahko videli le očesi. Izraz izhaja iz meniškega latinskega pozdrava. Ko so se menihi srečali, so se namreč pozdravili: "Benediktus Domino!"

sreda, 26. februar 2014

Ljubezen rešila koprsko pristanišče!

Leto dni nazaj sem se pogovarjal z Emilom Škrljem, borcem, partizanom in koordinatorjem območnih organizacij Zveze borcev južne Primorske. Besede so tekle o času, ko so se Primorci bojevali za to, da bi živeli svobodno, v isti državi skupaj z ostalimi Slovenci. Med drugim je povedal tudi, da je pravzaprav ljubezen zaslužna, da nam Nemci niso razstrelili koprskega pristanišča ...





Povejte mi kaj o tistih časih, kako se jih spominjate?
Najbolj mi je ostalo v spominu, kako smo vdrli v centralne koprske zapore! Bilo nas je sedem. To so bili zapori, ki so bili poznani po vsem najhujšem. Šlo je dobesedno za katakombe, za celice v zemlji, z mokrimi stenami. Te so bile v tistih časih pojem zla oziroma nasilja nad ljudmi. V tistem zaporu so bili zaporniki, ki jih je takrat obsodilo italijansko fašistično sodišče, in bali smo se, da bi jih ubili. Potrebno jih je bilo rešiti, veste. Takrat se je vse treslo, vojna se je bližala koncu in možna so bila tudi taka obračunavanja. Dve stvari sta bili za nas takrat pomembni: da rešimo tiste ljudi in preprečimo razstrelitev pristanišča.
Kaj pa se je dogajalo takrat s koprskim pristaniščem?
Koprsko pristanišče je bilo minirano, Italijani se niso želeli predati, želeli so le prost prehod na morju, da bi lahko šli iz Kopra. Mi na to nismo želeli pristati. To je bilo 13. aprila. Takrat je radiotelegrafist dobil iz Trsta navodila, naj minirajo pristanišče, vendar tega ukaza ni posredoval naprej. Pisal se je Wolfgang Mese, če me spomin ne vara. Bil je zaljubljen v eno Koprčanko, Elso Vascotto. S tem ko ni posredoval ukaza naprej, tudi zaradi ljubezni do te Koprčanke, je naredil veliko stvar. Kasneje nam je pomagal prerezati žice, ostal je v Kopru in si tu ustvaril življenje.
Ni čudno, da je ta zgodba odšla v pozabo, saj sta bila heroja "tujca" za tedanjo Jugoslavijo. Čeprav sta rešila pristanišče in življenja Koprčanov sta utonila v pozabo. No, meni se zdi vseeno vredno jo zapisat...