petek, 4. marec 2011

Navidezna svobodna izbira

Ko sem bil pred leti na managerski konferenci v Portorožu sem se udeležil tudi predavanja Slavoja Žižka. Najbolj mi je ostal v mislih tisti del, ko je govoril o navidezni svobodni izbiri. S primeri je tudi nazorno pokazal na kaj misli.

Pokazal je odlomek filma They Live ameriškega mojstra grozljivk Johna Carpenterja. Odlomek je prikazoval moškega, ki je med smetmi našel čudna očala in ko si jih je nadel, je spregledal. Na reklamnih panojih ne stojijo več reklame, temveč subliminalna sporočila, s katerimi nas posiljuje današnja družba in nas vodi. Mislimo, da imamo resnično svobodno izbiro, toda v resnici imamo podzavestni ukaz! Dandanes vlada posplošeni hedonizem. Med vrsticami je vedno nek ukaz. Kot primer: za vsakega otroka v nedeljo popoldne. Ko je bil Žižek še otrok, mu je avtoritativen oče rekel/ukazal, da mora obiskati staro mamo. Ni bilo izbire! Zdaj pa permisivni oče reče otroku: »Daj, pojdi k stari mami, saj veš, kako te ima rada.« To je še hujše! Podzavestno reče torej otroku, ne le da mora iti, temveč da mora imeti staro mamo tudi rad. Sodobni šef naj bi bil eden izmed nas, vpraša te: »Ali si imel dober seks včeraj, ali si dobro ...?« Avtoriteta se maskira kot enakost. Šef je koordinator, upravljalec, prijatelj.

Gre pravzaprav za različne načine utemeljevanja oblasti:
- Diktatorsko utemeljevanje temelji na fizični (ali drugačni) moči (Naredi, ali te pretepem)
- Totalitarizem utemeljuje z idealom (npr: naredi to, za boljše vseh...)
- Demokratično utemeljevenje, pa utemeljuje s svobodno izbiro posameznika (s pogojem da izbere to kar od njega zahtevamo) - z drugimi besedami
ne potrebuje nikakršnega utemeljevanja saj vsak posameznik izbere "svobodno" sam!

Sedaj se nam poraja logično vprašanje: Zakaj zaboga v nekem svetu, kjer vsak izbira svobodno vsi delajo točno to kar je od njih pričakovano, in to veliko bolj efektivno kot v sistemih ki so jih v delo morali siliti.In kje je bistvo in odgovor na zgornje vprašanje? Bistvo je v angažiranju pri dejanju.
Če te v dejanje fizično silijo, ti tega ne boš ponotranjil, naredil boš - a vrednota to sigurno ne bo postalo. V drugem primeru se pa otrok sam odloči - njegov razum je bil vključen v odločitev in tu je bistvo! On bo - sicer nezavedno - ponotranjil, da je naredil prav, da je storil prav ko je naredil to, kar je bilo od njega pričakovano.