Ankaran je odprl Pandorino skrinjico?

Danes okoli 11. ure smo izvedeli, da se je Ustavno sodišče odločilo presekati gordijski vozel glede volitev v Kopru z ustanovitvijo občine Ankaran leta 2014 in omogočil volitve v Kopru 10. julija 2011. Skoraj eno leto po datumu, ko so bile redne volitve. Ali je s tem Ustavno sodišče poseglo v zakonodajno vejo oblasti je stvar analiz pravnikov. Takrat smo se ravno nahajali v istem prostoru z nesojenim ustavnim sodnikom (na srečo) Dr. Rado Bohincem, ki je bil sicer prav tako presenečen nad ekstremno potezo Ustavnega sodišča.

Iz analaogije, če je bila ustanovljena občina Mirna, zakaj ne bi bila ustanovljena občina Ankaran. Potrebno se je zavedati da tako pri zagovornikih kot pri nasprotnikih v ozadju tiščijo različni finančni interesi, ter nenazadnje tudi lobiji. Če gledamo iz parcialnega vidika KS Ankaran – ta se ni mogel razvijat tako kot bi želeli njegovi prebivalci in do tu je legitimno vprašanje po lokalni samoupravi. Po drugi strani če gledamo iz vidika Kopra se to zdi še en poskus razbitja Mestne občine Koper na manjše dele, kar posledično vpliva na njeno gospodarsko in politično moč. Poleg tega so bili več mesecev jabolko spora italijanska manjšina, saj v Ankaranu nima osnovne infrastrukture in njeno moč na teritoriju bi tako še oslabili. Brez da citiramo raznih osimskih sporazumov in Londonskih memorandumov, kjer piše o recipročnosti in nedeljivosti teritorija tako v bivši coni A kot v coni B.

Ampak OK, tukaj imamo opraviti s tem, da se je dejansko Ustavno sodišče postavilo nad parlament, pokazalo le-temu rdeči karton, dalo zaušnico in se odločilo, da bo stvar uredilo po svoje. Po volji ljudstva, kao. Vendar kaj je volja ljudstva? Vsak bi rad imel svoj vrtiček, ločen od soseda in čim lepši. Tukaj pa se zalomi, kajti naše občine so zamišljene tako upravno kot finančno in politično države zase, ogromno porabijo za uslužbence, raznorazne strokovnime službe, ki so avtonomne a na regijskem teritoriju se podvajajo zaradi majhnosti, zato so tudi manj učinkovite. Glede na to, da je občin preko 210 bi morali začeti razmišljati kako zmanjšati ta finančno potraten aparat ali ga narediti bolj učinkovitega. Pa ozrimo se v še eno zibelko demokracije v Evropi, ne v Grčijo, temveč v Francijo, kjer so se rodile človekove pravice in comune. Pred nekaj leti pa so se tam rodile tudi skupnosti občin in to bi morali storiti tudi mi v Sloveniji.

Ozrimo se proti Franciji!

Francoska beseda commune izvira iz latinske besede comunia, v pomenu manjšega zbiranja ljudi s skupnim načinom življenja. Francoska komuna je lahko mesto z dvema milijonoma prebivalcev (Pariz), kraj z 10.000 prebivalci,  nekatere pa štejejo le 60 prebivalcev. V Franciji obstaja okoli  36.800 komun, od tega je 214 prekomorskih. Komune prekomorskih departmajev so normalno večje zaradi kasnješega družbenega razvoja. Francija je tako relativno država z največ občinami v EU, kar je posledica razdelitve Francije na vasi ali župnije v času francoske revolucije več kot dve stoletji nazaj. Ampak stvar funkcionira.

Minister Jean-Pierre Chevènement je z zakonom iz leta 1999 je z ukinitvijo nekaterih in ustanovitvijo novih struktur popolnoma preoblikoval sestavo medobčinskih skupnosti. V nasprotju s prejšnjimi zakoni je ta v prvih petih letih naletel na velik uspeh, z večino komun vključenih v medobčinske strukture.

• Skupnost občin (communauté de communes) je  namenjena predvsem podeželju
• Aglomeracijska skupnost (communauté d'agglomération) je namenjena krajem in srednje velikim mestom ter njihovim zaledjem;
• Mestna skupnost (communauté urbaine), namenjena večjim mestom in njihovim predmestjem. Tem trem strukturam so dani različni nivoji finančne moči, ki se odražajo glede na njihovo velikost.

V zameno za ustanovitev skupnosti jim vlada dodeljuje denar glede na število prebivalstva. Skupnost občin dobi najmanjšo vsoto denarja na prebivalca medtem ko dobi mestna skupnost največjo vsoto denarja na prebivalca.

Lokalna samouprava z manj birokracije in več povezovanja!

In če se sedaj vrnemo k našim mini občinam, ki bi pa rade bile »big player«-ji v mali alpski deželici…Vsaka občina želi imeti svojo občinsko upravo, svojo komunalno službo, nekateri imajo še razne zavode itd. Vse te reči stanejo, noter v te strukture se zarasejo politično pripeljani kadri, ki velikokrat nimajo ustreznih znanj in sposobnosti, da niti ne govorimo o samoiniciativi, idejah in entuziazmu do dela. Potem pa pride, da dejansko je po občinah raztresenih več zavodov, na majhnem ozemlju, ni kooordinacije med njimi tako glede aktinosti, prireditev, logistike in še marsičesa, tako kot morda ni dovolj dela dejansko za opravičit delovna mesta določenih uslužbencev, a vendar to plačamo na koncu mi, davkoplačevalci. Ali je Ustavno sodišče preseglo svoja pooblastila pri zakonu o ustanovitvi občine Ankaran in kaj bo odgovoril parlament na rokavico, ki mu je bila vržena v obraz se še ne ve. Vendar Slovenija se bo morala odločiti kako vzpodbujati združevanje občin v večje enote in spremeniti zakon o lokalni samoupravi. Tako bo birokratski aparat zmanjšan in racionaliziran, če ne želi tvegati finančnega kolapsa na mikro ravni ( in tudi na makroekonomski kajti za občine garancijo daje država, vse več pa je takih v rdečih številkah, leasingih in kreditih – Koper, Ljubljana, Celje). Finančne vzpodbude za enotne redarske službe že obstajajo, potrebno je narediti podobne še za komunalne, zavode, ki se ukvarjajo s turizmom, kulturo in drugimi družbenimi dejavnostmi. Potem pa pridejo na vrsto regije, ki bi to prevzele. Verjetno pa se ne bo našlo korenjaka, ki bi znal ugrizti v to kislo jabolko. Najprej bi se pravzaprav morali otresti starih elit, ki imajo vsidrane stare, arhaične vzorce delitve in upravljanja, ki so že zdavnaj passe.

Zakaj so Slovenci hlapci elit?

Že več tednov je odkar po medijih in preko Slovenske tiskovne agencije spremljam proteste po celi Evropi. V Londonu, v Španiji, v Nemčiji, v Italiji. Razlogov za proteste je več, tako proti vladi, kot za nezaposlenost, proti varčevalnim ukrepom, proti globalizaciji, proti homofobiji, proti jedrskim elektrarnam. Pri nas pa nič?! Zelo lahko bi bilo in tudi legitimno, da bi protestirali proti vladi, ampak pustimo to, to je najlažje. Toda taka apatija, da v teh mesecih, ko po Evropi in Balkanu vre (na Hrvaškem je potestiralo v enem dnevu le v Zagrebu 20.000 ljudi) pri nas pa le nemo spremljamo družbeno dogajanje je strašljivo.

Slovenceljni v Slovenistanu znajo godrnjati ob šanku, da bi pa konkretno premaknili svoje riti in storili kaj za širše dobro družbe, da bi bili aktivni…to pa ne. Ampak kje so vzroki, za tako pasivnost naroda? Morda bi se lahko hitro zadovoljili z odgovorom, da smo le en hlapčevski narod kot je dejal sam Cankar, a vendar je zgodovina pokazala, da so se Slovenci še iz časov Karantanije preko kmečkih uporov, preko vpadov Turkov do druge svetovne vojne, NOB in drugega znali upreti in aktivno zaščititi svoje pravice in svoje ozemlje. Zakaj to v današnji družbi ni prisotno, če pa v Franciji podražijo kmetom za 1% odkupno ceno mleka so neredi v mestih, kamionske blokade na cestah in podobno? Kje so vzroki za današnjo pasivnost?

Če se ozremo nazaj v čase rajnke Jugoslavije lahko uvidimo, da takrat povprečnemu državljanu ni bilo treba skrbet za ničesar praktično; vsi so imeli zaposlitev, vsi stanovanja (če ne drugega v real socialističnih blokih), vsak je imel avto (fičko, stoenka ali yugo). Tudi volitve so bile tedaj zgolj formalnost, saj je bila stranka ena in dejansko je o vsem odločala partija. Da, partija je bdela nad vsem. In ne glede ali ima človek pozitiven ali negativen odnos do tega subjekta je potrebno reči, da je funkcijo v svojih okvirjih dobro opravljala. Narod je bil zadovoljen tudi z malim, država je bila operativna in efikasna. Seveda je pa težava v tem, da si je ta partija podredila celo vrsto družbenih podsistemov (sodstvo, policijo, javno upravo…) in poleg tega se je zarasla v vse pore civilne družbe. Predstavniki partije pa so še sedaj na vodilnih mestih v politiki, v več strankah.

Kaj je prava svobodna izbira?

Vse športne zveze, vse kulturne ustanove, pomembna društva so vodili partijski funkcionarji, ki so kot kvalifikacijo imeli rdečo knjižico in ne znanje ali sposobnosti. Ljudje so se tako odvadili zavzemati za svojo lastno dobrobit in tisto družbe, saj je vedno nekdo od zgoraj poskrbel za njih. Volitve, pa so dojemali kot formalnost. Niso razumeli, da je to vzvod preko katerega lahko odločajo, kaznujejo vodilne, ampak so dejansko med že dano paleto odločali kateri oblastnik jim je bolj simpatičen. Velika večina politikov, pa so še vedno politični metuzalemi, preostanki preživelega političnega sistema. Medtem, pa se je igra spremenila, nismo več v socializmu, temveč v demokraciji – a očitno tega ljudje še niso dojeli. Ko se spremeni igra oziroma ko se modificirajo pravila se je potrebno hitro prilagoditi, česar pa v večini tranzicijskih držav niso zmogli. Slovenija ni izjema. Vendar se je za vprašati ali hočemo biti še gledalci in stokat ali stopiti na parket in udariti nasprotnika, čeprav s tem riskiramo, da jih dobimo po grbi ali celo rdeči karton? Rabimo pravo svobodno izbiro. Oziroma kot bi rekel Slavoj Žižek : »To je kot če bi izbirali med jagodno in čokoladno torto; prava svoboda se prekriva z nujnostjo, človek sprejme resnično svobodno izbiro takrat, ko s tem postavi na kocko svojo življenje!«

Narod sit političnih elit

Narod je dejansko sit sedanjih političnih elit, ki so se izkazale za plenilke družbenega premoženja – v 20 letih se je iz Slovenije na raznorazne privatne račune v davčne oaze v tujini izteklo med 30 in 50 miljard eurov denarja. Toliko so pokradli! In pol nekateri jokajo ker smo z pokojninsko reformo zgubili 300 milijonov eurov. Kaj pa tiste miljarde? A jih boste vrnili?!!! Da ne govorimo o Golobiču in njegovemu deležu v Ultri. Pa ljudje božji, sej nima veze to, da je lagal! Tip je imel svoj delež v davčni oazi, Italijani bi temu rekli "evasione fiscale" - oblika davčne utaje! Če minister izigrava lastno državo pri davkih kakšen je to zgled navadnim državljanom.

Kaj pa tujina? Res je, da gre Španiji in Grčiji precej slabo. V Španiji je nezaposlen vsak peti državljan, kar je še več kot v Sloveniji, v Grčiji je cela družbena dezintegracija, tako tudi na Irskem. V Italiji po letih debelih krav imajo recesijo in problemi s priseljenci. Vendar če se vrnemo k političnemu sistemu in volitvam. Družbena angažiranost in volilna udeležba je v razvitih demokracijah dokaj visoka. In to je zelo dobro. . 

Volilci se morajo zavedati, da so oni konzumenti, klienti, uporabniki če hočemo se drugače izraziti. Torej če jim produkt ni všeč morajo naročit novega ne se odločati med staro paleto dotrajanih, zastarelih, neuporabnih. V toku zgodovine je veliko politčnih strank in gibanj rodilo in izumrlo. Čas je za nove. Nove ideje, nove koncepte upravljanja, nove ljudi. Za stare poslati na smetišče zgodovine bi bil najboljši instrument lustracija.

Rabimo novo ponudbo na menuju

A verjetno tega ne bomo doživeli. Kaj nam ostane torej? Glas za novo. V Nemčiji je razočaranost nad Socialno Demokracijo in njeno tretjo potjo, ki se bolj kot ne spogleduje z neoliberalizmom rodilo Die Linke, bolj levičarsko nastrojeno stranko. Prav tako je pred leti rojena stranka v Italiji Sinistra, ecologia e liberta' ( Levica, ekologija in svoboda) dosegla že vzpodbudne rezultate, njen program, ki bi ga lahko opisali kot zmes ekosicialnega in libertarno socialističnega je privlekel že 6-9% volilnega telesa, kar je v 3 letih ogromno. Prav tako se sicer dogajajo premiki tudi na desnem politične polu, kjer pa zadnje čase prednjačijo v evropi nacionalistične, populistično-pragmatične stranke. V Italiji je to Lega Nord, v Angliji Indipendce party Nigela Farega, v Avstriji Svobodnjaki, v Skandinaviji Piratska stranka. Torej izbira je, če želimo izbirati. Sprememba v družbi se bo zgodila le če se bo ta začela pri samih ljudeh in ne bodo čakali, da bo kdo drugi namesto njih.

Torej predčasne volitve da, ampak z novimi strankami in novimi obrazi na menuju, predvsem pa takimi, ki razumejo malega človeka, imajo izkušnje v gospodarstvu in so neobremenjenimi s preteklostjo. Taka pa se mi ne zdi šesterica, ki poziva na volitve, nekateri še bivši ministri SDS-a, Zaresa in SD-ja. Čeprav naj me ne noben ne razumem napak, nekatere izmed njih kot osebe in kot strokovnjake cenim me po drugi strani njihov nastop ne prepriča. Prelahko je namreč biti na državnih jaslih – vsi so namreč zaposleni v javnem sektorju in pljuvati po katerikoli oblasti brez da bi nase aktivno prevzeli odgovornost z oblikovanjem stranke, ki bi imela nove usmeritve in konotacije.