Nekdanji ponos in gonilna sila portoroškega turizma, Casino' Portorož tone vse globlje. Blokirani računi, napovedana stavka, veliki dolgovi, zgrešene strategije, zastoj v razvoju, nizka konkurenčnost, progresivna davčna lestvica, netržno poslovanje, politično vodenje – vse to je slika žalostne podobe nekoč paradnega konja, bisera Jadranskega socialističnega gospodarstva, ki je bil poznan daleč po Evropi in ki je kriv za razvoj Portoroža.
Kot je vedel povedati častni občan občine Piran in starosta slovenskega igralništva Anton Spinelli, zabavo v igralnem salonu ne ustvarjajo elektronski aparati. Pravo zabavo lahko ustvarja le pristen človeški stik, zabavo ustvarjajo ljudje, zato bi morali igralništvo po zgledu Las Vegasa bolj povezati s turizmom. Razvoj turizma je v preteklosti spretno povezoval prav Spinelli, ki je kot direktor Igralnice Portorož imel za obvezo, da igralnica vlaga v turizem, pri čemer je poudarjal, da je potrebno delati za vse občane. Tako se je iz delovanja amaterskega kluba rodilo letališče, na območju nekdanjih solin je na pobudo pomorcev in entuziastov, ki so si prizadevali razvijati navtični turizem, zrasla marina, nekdanji letni kino je zamenjal mogočni Avditorij. Igralnica je vlagala tudi v šolstvo, zdravstvo ter v cestno in prometno infrastrukturo. Casino je sponzoriral tudi različna športna društva.
Nekdo pravi, da strategija države po osamosvojitvi v Casinoju Portorož ni bila jasna. Seveda je bila! Plenjenje, koritništvo in osiromašenje družbenega imetja. To so bili cilji levih in desnih političnih elit in pri tem so bili več kot uspešni, to jim je treba priznati. Nekdaj ugledna družba in blagovna znamka pa je sčasoma propadala, v državnem podjetju so zaposlovali študentsko delovno silo.
V Italiji postajajo vse bolj popularne igre s kartami v živo in preko spleta; najbolj priljubljena je Texas Holdem poker, pri kateri igralci igrajo proti živemu nasprotniku preko domačega računalnika. Nejasna državna strategija na področju igralništva, preveliko število igralnih salonov – po uradnih podatkih na spletni strani urada za nadzor iger na srečo (UNPIS) jih je že 32, zasebno lastništvo namesto korporacij so rak rane slovenskega igralništva. V prihodnosti bi morali zmanjšati število koncesij za igralne salone, tako da bi ostali le najuspešnejši če bi želeli nek trajnostni razvoj v državi. Vendar očitno ne bo tako.
Spremembe na fiskalnem področju v Italiji bodo kot kaže vplivale tudi na igralništvo v Sloveniji. Italijanska politika je namreč dala prosto pot zelenim mizam za poker. Lahko pričakujemo, da bodo poker saloni v Furlaniji – Julijski Krajini kmalu zrasli kot gobe po dežju. Finačne spremembe, ki jih italijanska država predvideva za polnjenje državne blagajne predvidevajo podelitev 1000 licenc za poker salone. Razpis za podelitev koncesij bo potekel 30. novembra, sodelovale pa bodo le italijanske agencije, ki v svoji ponudbi že imajo bingo, spletni poker, loterije in evropske družbe, ki so v tem sektoju imele vsaj 1 milijon evrov prihodkov v zadnjih dveh letih. Selekcija bo tako onemogočila, da bi do koncesij prišli manjši ponudniki.
MANJ IGRALNIH SALONOV? NE LE ZARADI HITA!
Igralni saloni večinoma privlačijo lokalno prebivalstvo, nižjega srednjega sloja, ki je v preteklosti porabil do 50 evrov na obisk, sedaj pa porabi morda še manj, okoli 10 ali 20 evrov. Igralnice po drugi strani bi se usmerile v višji nivo gostov in omogočale pretok gostov in deviz iz visoko gospodarsko razvitih regij v finančno manj razvite. Država bi se v tem primeru morala odreči koncesijskim dajatvam za igralne salone, a vendar včasih je manj več.
Igralni saloni večinoma privlačijo lokalno prebivalstvo, nižjega srednjega sloja, ki je v preteklosti porabil do 50 evrov na obisk, sedaj pa porabi morda še manj, okoli 10 ali 20 evrov. Igralnice po drugi strani bi se usmerile v višji nivo gostov in omogočale pretok gostov in deviz iz visoko gospodarsko razvitih regij v finančno manj razvite. Država bi se v tem primeru morala odreči koncesijskim dajatvam za igralne salone, a vendar včasih je manj več.
Vprašanje je kaj hočemo in ali država to razume. Želimo imeti vrsto kockarnic kot v Srbiji, malodane beznic in povezane negativne stranske učinke kot so zasvojenost, prostitucija, droge in trošenje, kroženje denarja na lokalni ravni ali višji nivo storitve in gostov, povezanost s zabavo in turizmom kar pomeni priliv kapitala iz tujine? Slednje zagovarja tudi Dr. William Eadington, ena najvišjih avtoritet igralniške industrije v ZDA. Se Američani morda motijo? Nekdanja portugalska kolonija Macao (sedaj Kitajska) je že pred petimi leti prevzela primat Las Vegasu glede števila prihodkov iz igralništva. V letu 2008 je bilo 30 igralnic s 4.277 mizami in 12.956 igralnimi avtomati. Prihodki igralništva so dosegli 12.5 milijarde US$. Posebnost je v tem da VIP Baccarat (Chemen de Fer) predstavlja kar 70% vseh prihodkov igralnic igralništvo pa skupaj predstavlja 80% vseh prihodkov resortov. Za primerjavo povejmo da Las Vegas ustvari z igralništvom manj kot polovico (40 %) svojih prihodkov.
Demoniziranje privatnega kapitala je tukaj morda zgrešena poteza, čeprav je res boljše, če igralnice ostanejo v lasti vsaj občin, tako da lokalno prebivalstvo lahko vpliva nanje in so družbeno koristne za razvoj kraja. Lahko sodelujejo pri tem tudi večje korporacije, saj pri teh je zagotovljen vsaj večji kapital, strokovnost in tudi neki minimalna zaščita delavca. Manjši zasebniki so prevelikokrat povezani z mafijo, pranjem denarja in kršenjem delavskih pravic, da ne govorimo tudi o mobingu in podobnem.
