nedelja, 12. junij 2011

Zakaj so Slovenci hlapci elit?

Že več tednov je odkar po medijih in preko Slovenske tiskovne agencije spremljam proteste po celi Evropi. V Londonu, v Španiji, v Nemčiji, v Italiji. Razlogov za proteste je več, tako proti vladi, kot za nezaposlenost, proti varčevalnim ukrepom, proti globalizaciji, proti homofobiji, proti jedrskim elektrarnam. Pri nas pa nič?! Zelo lahko bi bilo in tudi legitimno, da bi protestirali proti vladi, ampak pustimo to, to je najlažje. Toda taka apatija, da v teh mesecih, ko po Evropi in Balkanu vre (na Hrvaškem je potestiralo v enem dnevu le v Zagrebu 20.000 ljudi) pri nas pa le nemo spremljamo družbeno dogajanje je strašljivo.
Slovenceljni v Slovenistanu znajo godrnjati ob šanku, da bi pa konkretno premaknili svoje riti in storili kaj za širše dobro družbe, da bi bili aktivni…to pa ne. Ampak kje so vzroki, za tako pasivnost naroda? Morda bi se lahko hitro zadovoljili z odgovorom, da smo le en hlapčevski narod kot je dejal sam Cankar, a vendar je zgodovina pokazala, da so se Slovenci še iz časov Karantanije preko kmečkih uporov, preko vpadov Turkov do druge svetovne vojne, NOB in drugega znali upreti in aktivno zaščititi svoje pravice in svoje ozemlje. Zakaj to v današnji družbi ni prisotno, če pa v Franciji podražijo kmetom za 1% odkupno ceno mleka so neredi v mestih, kamionske blokade na cestah in podobno? Kje so vzroki za današnjo pasivnost?

Če se ozremo nazaj v čase rajnke Jugoslavije lahko uvidimo, da takrat povprečnemu državljanu ni bilo treba skrbet za ničesar praktično; vsi so imeli zaposlitev, vsi stanovanja (če ne drugega v real socialističnih blokih), vsak je imel avto (fičko, stoenka ali yugo). Tudi volitve so bile tedaj zgolj formalnost, saj je bila stranka ena in dejansko je o vsem odločala partija. Da, partija je bdela nad vsem. In ne glede ali ima človek pozitiven ali negativen odnos do tega subjekta je potrebno reči, da je funkcijo v svojih okvirjih dobro opravljala. Narod je bil zadovoljen tudi z malim, država je bila operativna in efikasna. Seveda je pa težava v tem, da si je ta partija podredila celo vrsto družbenih podsistemov (sodstvo, policijo, javno upravo…) in poleg tega se je zarasla v vse pore civilne družbe. Predstavniki partije pa so še sedaj na vodilnih mestih v politiki, v več strankah.

Kaj je prava svobodna izbira?
Vse športne zveze, vse kulturne ustanove, pomembna društva so vodili partijski funkcionarji, ki so kot kvalifikacijo imeli rdečo knjižico in ne znanje ali sposobnosti. Ljudje so se tako odvadili zavzemati za svojo lastno dobrobit in tisto družbe, saj je vedno nekdo od zgoraj poskrbel za njih. Volitve, pa so dojemali kot formalnost. Niso razumeli, da je to vzvod preko katerega lahko odločajo, kaznujejo vodilne, ampak so dejansko med že dano paleto odločali kateri oblastnik jim je bolj simpatičen. Velika večina politikov, pa so še vedno politični metuzalemi, preostanki preživelega političnega sistema. Medtem, pa se je igra spremenila, nismo več v socializmu, temveč v demokraciji – a očitno tega ljudje še niso dojeli. Ko se spremeni igra oziroma ko se modificirajo pravila se je potrebno hitro prilagoditi, česar pa v večini tranzicijskih držav niso zmogli. Slovenija ni izjema. Vendar se je za vprašati ali hočemo biti še gledalci in stokat ali stopiti na parket in udariti nasprotnika, čeprav s tem riskiramo, da jih dobimo po grbi ali celo rdeči karton? Rabimo pravo svobodno izbiro. Oziroma kot bi rekel Slavoj Žižek : »To je kot če bi izbirali med jagodno in čokoladno torto; prava svoboda se prekriva z nujnostjo, človek sprejme resnično svobodno izbiro takrat, ko s tem postavi na kocko svojo življenje!«

Narod sit političnih elit
Narod je dejansko sit sedanjih političnih elit, ki so se izkazale za plenilke družbenega premoženja – v 20 letih se je iz Slovenije na raznorazne privatne račune v davčne oaze v tujini izteklo med 30 in 50 miljard eurov denarja. Toliko so pokradli! In pol nekateri jokajo ker smo z pokojninsko reformo zgubili 300 milijonov eurov. Kaj pa tiste miljarde? A jih boste vrnili?!!! Da ne govorimo o Golobiču in njegovemu deležu v Ultri. Pa ljudje božji, sej nima veze to, da je lagal! Tip je imel svoj delež v davčni oazi, Italijani bi temu rekli "evasione fiscale" - oblika davčne utaje! Če minister izigrava lastno državo pri davkih kakšen je to zgled navadnim državljanom.

Kaj pa tujina? Res je, da gre Španiji in Grčiji precej slabo. V Španiji je nezaposlen vsak peti državljan, kar je še več kot v Sloveniji, v Grčiji je cela družbena dezintegracija, tako tudi na Irskem. V Italiji po letih debelih krav imajo recesijo in problemi s priseljenci. Vendar če se vrnemo k političnemu sistemu in volitvam. Družbena angažiranost in volilna udeležba je v razvitih demokracijah dokaj visoka. In to je zelo dobro.

Volilci se morajo zavedati, da so oni konzumenti, klienti, uporabniki če hočemo se drugače izraziti. Torej če jim produkt ni všeč morajo naročit novega ne se odločati med staro paleto dotrajanih, zastarelih, neuporabnih. V toku zgodovine je veliko politčnih strank in gibanj rodilo in izumrlo. Čas je za nove. Nove ideje, nove koncepte upravljanja, nove ljudi. Za stare poslati na smetišče zgodovine bi bil najboljši instrument lustracija.
Rabimo novo ponudbo na menuju

A verjetno tega ne bomo doživeli. Kaj nam ostane torej? Glas za novo. V Nemčiji je razočaranost nad Socialno Demokracijo in njeno tretjo potjo, ki se bolj kot ne spogleduje z neoliberalizmom rodilo Die Linke, bolj levičarsko nastrojeno stranko. Prav tako je pred leti rojena stranka v Italiji Sinistra, ecologia e liberta' ( Levica, ekologija in svoboda) dosegla že vzpodbudne rezultate, njen program, ki bi ga lahko opisali kot zmes ekosicialnega in libertarno socialističnega je privlekel že 6-9% volilnega telesa, kar je v 3 letih ogromno. Prav tako se sicer dogajajo premiki tudi na desnem politične polu, kjer pa zadnje čase prednjačijo v evropi nacionalistične, populistično-pragmatične stranke. V Italiji je to Lega Nord, v Angliji Indipendce party Nigela Farega, v Avstriji Svobodnjaki, v Skandinaviji Piratska stranka. Torej izbira je, če želimo izbirati. Sprememba v družbi se bo zgodila le če se bo ta začela pri samih ljudeh in ne bodo čakali, da bo kdo drugi namesto njih.

Torej predčasne volitve da, ampak z novimi strankami in novimi obrazi na menuju, predvsem pa takimi, ki razumejo malega človeka, imajo izkušnje v gospodarstvu in so neobremenjenimi s preteklostjo. Taka pa se mi ne zdi šesterica, ki poziva na volitve, nekateri še bivši ministri SDS-a, Zaresa in SD-ja. Čeprav naj me ne noben ne razumem napak, nekatere izmed njih kot osebe in kot strokovnjake cenim me po drugi strani njihov nastop ne prepriča. Prelahko je namreč biti na državnih jaslih – vsi so namreč zaposleni v javnem sektorju in pljuvati po katerikoli oblasti brez da bi nase aktivno prevzeli odgovornost z oblikovanjem stranke, ki bi imela nove usmeritve in konotacije.


Ni komentarjev:

Objavite komentar