Koledarska jesen, ko se dnevi krajšajo in noči daljšajo, je tu.
Čas, ko se takoj, ko lahko, zaradi zmernejših temperatur odpravimo na
sprehod ali se usedemo na kolo, reke pa po poletnem obdobju znova napolnijo svoje struge.
Tudi v tem letnem času je narava zanimiva, predvsem zaradi vseh pisanih
barv, v katere se odene. Navadno se zavemo pomembnosti posamezne stvari
šele, ko nam je zmanjka. Žal si tega pri naravi ne moremo privoščiti,
saj popravnega izpita pri njej ni. Kakšen odnos pa sploh imamo do nje in
ali se zavedamo, kako zelo smo dejansko odvisni od nje oziroma kako
pomembno je, da živimo v sožitju z njo?
Narava je vse okoli nas, je veliko bliže
in na dosegu kot na primer oddaljen gozd ali jasa na njegovem robu.
Človek se je skozi stoletja kot domnevno razvita žival odmaknil od
narave in pozabil, da je pravzaprav del nje. Vrsto let smo jo
onesnaževali in tudi danes ni nič drugače. Sežigalnice, terminali, smog,
kemična industrija, izlivi nafte, bleščice iz Luke Koper, ... Z vsem,
kar počnemo, se je tako ali drugače dotikamo. In vedno, kadar je naše
ravnanje škodljivo, se nam to (slej ko prej) povrne. Saj veste, kdo je
odgovoren za vse klimatske spremembe, izumiranje živalskih vrst, moderna
obolenja ali pa "zgolj" cvetenje morja. Človek.
Če pokukamo v register divjih odlagališč društva Ekologi brez meja,
hitro izvemo, da je samo v koprski občini čez 300 divjih odlagališč,
očiščen pa je zgolj manjši del. Le slabega pol leta po okoljski akciji
Očistimo Slovenijo se na divjih odlagališčih v slovenski Istri ponovno
pojavljajo odpadki. Je šlo zgolj za instant akcijo in je današnje stanje
posledica tega, da ekološko še vedno nismo dovolj zavedni? Ali pa je
razlog res banalen − da nimamo več prostora za odpadke?
V bistvu so smeti le vrh ledene gore.
Vse pogostejša so opozarjanja na zvočno in svetlobno onesnaževanje, ki
je na Obali močno prisotno. Marsikdo poreče, da imamo očitno preveč
morja in kopnega, da z njim delamo kot svinja z mehom. Dovolj je pogled
usmeriti v tla, na nekaj kvadratnih metrov asfalta ali tiskanega betona.
Še vedno, pa čeprav so koši za smeti res na vsakem koraku, je povsod
ogromno žvečilk in cigaretnih ogorkov. Znanka z Norveške je pripomnila,
kako smo na Balkanu obsedeni s prevoznimi sredstvi. Zanje zapravimo cele
plače, avto pa menjamo na nekaj let. Norvežani v nasprotju z nami vsak
trenutek iščejo stik z naravo, do trgovine pa se odpravijo peš, tudi če
je ta oddaljena nekaj kilometrov. Mi pa še 500 metrov ne zmoremo brez
avta. Je to tudi eden izmed razlogov, da spadajo oni v razviti del
Evrope, mi pa ne?
Betonska džungla
Tisti, ki jim je mar za okolje, verjetno
ne najdejo istega jezika s priletnimi lobisti tipa Janez Zemljarič, ki
bi radi vrgli tone betona na še zadnje nepozidane koščke obale pri
Izoli. Kdo je tukaj nor? Naravovarstveniki in Zavod za varovanje naravne
dediščine zagotovo ne. Sicer mi ni čisto jasno (umsko) zdravje države
in državljanov, ki omenjenemu gospodu dovolijo opravljati kakršno koli
javno funkcijo, vedoč, da je eklatantno kršil človekove pravice v
nekdanji skupni državi. Mislim, da človek, ki dokazano ni imel
spoštovanja do tujega življenja, ne more imeti spoštovanja niti do
narave. Na srečo najdemo na Obali tudi tako ali drugače zaščitene,
predvsem pa nedotaknjene zelene oaze, kot so Sečoveljske soline,
Krajinski park Strunjan ali pa Krajinski park Dragonja. Ti koščki morajo
ostati taki, kot so, tudi za naše zanamce. Narave si namreč nismo
prilastili, ampak jo imamo samo na posojo! Lepo bi bilo tudi, da
izboljšamo javni promet na Obali, saj bi s tem prispevali k zmanjšanju
onesnaževanja, pa tudi kak dodaten mestni park in park za živali bi
prišla prav. Tudi s tem bi se namreč kakovost življenja na Obali (vsaj
malo) izboljšala.
In če se še nismo, je skrajni čas, da se zamislimo nad staro indijansko modrostjo, ki pravi: "Ko bomo podrli zadnje drevo, ko bomo ulovili zadnjo ribo, bomo ugotovili, da denarja ne moremo jesti." Bo že tako.
