Staviti na rdeče (številke) ali črno (prihodnost)?

Nekdanji ponos in gonilna sila portoroškega turizma, Casino' Portorož tone vse globlje. Blokirani računi, napovedana stavka, veliki dolgovi, zgrešene strategije, zastoj v razvoju, nizka konkurenčnost, progresivna davčna lestvica, netržno poslovanje, politično vodenje – vse to je slika žalostne podobe nekoč paradnega konja, bisera Jadranskega socialističnega gospodarstva, ki je bil poznan daleč po Evropi in ki je kriv za razvoj Portoroža.

Kot je vedel  povedati častni občan občine Piran in starosta slovenskega igralništva Anton Spinelli, zabavo v igralnem salonu ne ustvarjajo elektronski aparati. Pravo zabavo lahko ustvarja le pristen človeški stik, zabavo ustvarjajo ljudje, zato bi morali igralništvo po zgledu Las Vegasa bolj povezati s turizmom. Razvoj turizma je v preteklosti spretno povezoval prav Spinelli, ki je kot direktor Igralnice Portorož imel za obvezo, da igralnica vlaga v turizem, pri čemer je poudarjal, da je potrebno delati za vse občane. Tako se je iz delovanja amaterskega kluba rodilo letališče, na območju nekdanjih solin je na pobudo pomorcev in entuziastov, ki so si prizadevali razvijati navtični turizem, zrasla marina, nekdanji letni kino je zamenjal mogočni Avditorij. Igralnica je vlagala tudi v šolstvo, zdravstvo ter v cestno in prometno infrastrukturo. Casino je sponzoriral tudi različna športna društva.

Nekdo pravi, da strategija države po osamosvojitvi v Casinoju Portorož ni bila jasna. Seveda je bila! Plenjenje, koritništvo in osiromašenje družbenega imetja. To so bili cilji levih in desnih političnih elit in pri tem so bili več kot uspešni, to jim je treba priznati.  Nekdaj ugledna družba in blagovna znamka pa je sčasoma propadala, v državnem podjetju so zaposlovali študentsko delovno silo. 

KONKURENCA TUDI V ITALIJI

V Italiji postajajo vse bolj popularne igre s kartami v živo in preko spleta; najbolj priljubljena je Texas Holdem poker, pri kateri igralci igrajo proti živemu nasprotniku preko domačega računalnika. Nejasna državna strategija na področju igralništva, preveliko število igralnih salonov – po uradnih podatkih na spletni strani urada za nadzor iger na srečo (UNPIS) jih je že 32, zasebno lastništvo namesto korporacij so rak rane slovenskega igralništva. V prihodnosti bi morali zmanjšati število koncesij za igralne salone, tako da bi ostali le najuspešnejši če bi želeli nek trajnostni razvoj v državi. Vendar očitno ne bo tako.

Spremembe na fiskalnem področju v Italiji bodo kot kaže vplivale tudi na igralništvo v Sloveniji. Italijanska politika je namreč dala prosto pot zelenim mizam za poker. Lahko pričakujemo, da bodo poker saloni v Furlaniji – Julijski Krajini kmalu zrasli kot gobe po dežju. Finačne spremembe, ki jih italijanska država predvideva za polnjenje državne blagajne predvidevajo podelitev 1000 licenc za poker salone. Razpis za podelitev koncesij bo potekel 30. novembra, sodelovale pa bodo le italijanske agencije, ki v svoji ponudbi že imajo  bingo, spletni poker, loterije in evropske družbe, ki so v tem sektoju imele vsaj 1 milijon evrov prihodkov v zadnjih dveh letih. Selekcija bo tako onemogočila, da bi do koncesij prišli manjši ponudniki.

MANJ IGRALNIH SALONOV? NE LE ZARADI HITA!
Igralni saloni večinoma privlačijo lokalno prebivalstvo, nižjega srednjega sloja, ki je v preteklosti porabil do 50 evrov na obisk, sedaj pa porabi morda še manj, okoli 10 ali 20 evrov. Igralnice  po drugi strani bi se usmerile v višji nivo gostov in omogočale pretok gostov in deviz iz visoko gospodarsko razvitih regij v finančno manj razvite. Država bi se v tem primeru morala odreči koncesijskim dajatvam za igralne salone, a vendar včasih je manj več.

Vprašanje je kaj hočemo in ali država to razume. Želimo imeti vrsto kockarnic kot v Srbiji, malodane beznic in povezane negativne stranske učinke kot so zasvojenost, prostitucija, droge in trošenje, kroženje denarja na lokalni ravni ali višji nivo storitve in gostov, povezanost s zabavo in turizmom kar pomeni priliv kapitala iz tujine? Slednje zagovarja tudi Dr. William Eadington, ena najvišjih avtoritet igralniške industrije v ZDA. Se Američani morda motijo? Nekdanja portugalska kolonija Macao (sedaj Kitajska) je že pred petimi leti prevzela primat Las Vegasu glede števila prihodkov iz igralništva. V letu 2008 je bilo 30 igralnic s 4.277 mizami in 12.956 igralnimi avtomati. Prihodki igralništva so dosegli 12.5 milijarde US$. Posebnost je v tem da VIP Baccarat (Chemen de Fer) predstavlja kar 70% vseh prihodkov igralnic igralništvo pa skupaj predstavlja 80% vseh prihodkov resortov.  Za primerjavo povejmo da Las Vegas ustvari z igralništvom manj kot polovico (40 %) svojih prihodkov.

Demoniziranje privatnega kapitala je tukaj morda zgrešena poteza, čeprav je res boljše, če igralnice ostanejo v lasti vsaj občin, tako da lokalno prebivalstvo lahko vpliva nanje in so družbeno koristne za razvoj kraja. Lahko sodelujejo pri tem tudi večje korporacije, saj pri teh je zagotovljen vsaj večji kapital, strokovnost in tudi neki minimalna zaščita delavca. Manjši zasebniki so prevelikokrat povezani z mafijo, pranjem denarja in kršenjem delavskih pravic, da ne govorimo tudi o mobingu in podobnem.

Zakaj so Slovenci hlapci elit?

Že več tednov je odkar po medijih in preko Slovenske tiskovne agencije spremljam proteste po celi Evropi. V Londonu, v Španiji, v Nemčiji, v Italiji. Razlogov za proteste je več, tako proti vladi, kot za nezaposlenost, proti varčevalnim ukrepom, proti globalizaciji, proti homofobiji, proti jedrskim elektrarnam. Pri nas pa nič?! Zelo lahko bi bilo in tudi legitimno, da bi protestirali proti vladi, ampak pustimo to, to je najlažje. Toda taka apatija, da v teh mesecih, ko po Evropi in Balkanu vre (na Hrvaškem je potestiralo v enem dnevu le v Zagrebu 20.000 ljudi) pri nas pa le nemo spremljamo družbeno dogajanje je strašljivo.

Slovenceljni v Slovenistanu znajo godrnjati ob šanku, da bi pa konkretno premaknili svoje riti in storili kaj za širše dobro družbe, da bi bili aktivni…to pa ne. Ampak kje so vzroki, za tako pasivnost naroda? Morda bi se lahko hitro zadovoljili z odgovorom, da smo le en hlapčevski narod kot je dejal sam Cankar, a vendar je zgodovina pokazala, da so se Slovenci še iz časov Karantanije preko kmečkih uporov, preko vpadov Turkov do druge svetovne vojne, NOB in drugega znali upreti in aktivno zaščititi svoje pravice in svoje ozemlje. Zakaj to v današnji družbi ni prisotno, če pa v Franciji podražijo kmetom za 1% odkupno ceno mleka so neredi v mestih, kamionske blokade na cestah in podobno? Kje so vzroki za današnjo pasivnost?

Če se ozremo nazaj v čase rajnke Jugoslavije lahko uvidimo, da takrat povprečnemu državljanu ni bilo treba skrbet za ničesar praktično; vsi so imeli zaposlitev, vsi stanovanja (če ne drugega v real socialističnih blokih), vsak je imel avto (fičko, stoenka ali yugo). Tudi volitve so bile tedaj zgolj formalnost, saj je bila stranka ena in dejansko je o vsem odločala partija. Da, partija je bdela nad vsem. In ne glede ali ima človek pozitiven ali negativen odnos do tega subjekta je potrebno reči, da je funkcijo v svojih okvirjih dobro opravljala. Narod je bil zadovoljen tudi z malim, država je bila operativna in efikasna. Seveda je pa težava v tem, da si je ta partija podredila celo vrsto družbenih podsistemov (sodstvo, policijo, javno upravo…) in poleg tega se je zarasla v vse pore civilne družbe. Predstavniki partije pa so še sedaj na vodilnih mestih v politiki, v več strankah.

Kaj je prava svobodna izbira?

Vse športne zveze, vse kulturne ustanove, pomembna društva so vodili partijski funkcionarji, ki so kot kvalifikacijo imeli rdečo knjižico in ne znanje ali sposobnosti. Ljudje so se tako odvadili zavzemati za svojo lastno dobrobit in tisto družbe, saj je vedno nekdo od zgoraj poskrbel za njih. Volitve, pa so dojemali kot formalnost. Niso razumeli, da je to vzvod preko katerega lahko odločajo, kaznujejo vodilne, ampak so dejansko med že dano paleto odločali kateri oblastnik jim je bolj simpatičen. Velika večina politikov, pa so še vedno politični metuzalemi, preostanki preživelega političnega sistema. Medtem, pa se je igra spremenila, nismo več v socializmu, temveč v demokraciji – a očitno tega ljudje še niso dojeli. Ko se spremeni igra oziroma ko se modificirajo pravila se je potrebno hitro prilagoditi, česar pa v večini tranzicijskih držav niso zmogli. Slovenija ni izjema. Vendar se je za vprašati ali hočemo biti še gledalci in stokat ali stopiti na parket in udariti nasprotnika, čeprav s tem riskiramo, da jih dobimo po grbi ali celo rdeči karton? Rabimo pravo svobodno izbiro. Oziroma kot bi rekel Slavoj Žižek : »To je kot če bi izbirali med jagodno in čokoladno torto; prava svoboda se prekriva z nujnostjo, človek sprejme resnično svobodno izbiro takrat, ko s tem postavi na kocko svojo življenje!«

Narod sit političnih elit

Narod je dejansko sit sedanjih političnih elit, ki so se izkazale za plenilke družbenega premoženja – v 20 letih se je iz Slovenije na raznorazne privatne račune v davčne oaze v tujini izteklo med 30 in 50 miljard eurov denarja. Toliko so pokradli! In pol nekateri jokajo ker smo z pokojninsko reformo zgubili 300 milijonov eurov. Kaj pa tiste miljarde? A jih boste vrnili?!!! Da ne govorimo o Golobiču in njegovemu deležu v Ultri. Pa ljudje božji, sej nima veze to, da je lagal! Tip je imel svoj delež v davčni oazi, Italijani bi temu rekli "evasione fiscale" - oblika davčne utaje! Če minister izigrava lastno državo pri davkih kakšen je to zgled navadnim državljanom.

Kaj pa tujina? Res je, da gre Španiji in Grčiji precej slabo. V Španiji je nezaposlen vsak peti državljan, kar je še več kot v Sloveniji, v Grčiji je cela družbena dezintegracija, tako tudi na Irskem. V Italiji po letih debelih krav imajo recesijo in problemi s priseljenci. Vendar če se vrnemo k političnemu sistemu in volitvam. Družbena angažiranost in volilna udeležba je v razvitih demokracijah dokaj visoka. In to je zelo dobro. . 

Volilci se morajo zavedati, da so oni konzumenti, klienti, uporabniki če hočemo se drugače izraziti. Torej če jim produkt ni všeč morajo naročit novega ne se odločati med staro paleto dotrajanih, zastarelih, neuporabnih. V toku zgodovine je veliko politčnih strank in gibanj rodilo in izumrlo. Čas je za nove. Nove ideje, nove koncepte upravljanja, nove ljudi. Za stare poslati na smetišče zgodovine bi bil najboljši instrument lustracija.

Rabimo novo ponudbo na menuju

A verjetno tega ne bomo doživeli. Kaj nam ostane torej? Glas za novo. V Nemčiji je razočaranost nad Socialno Demokracijo in njeno tretjo potjo, ki se bolj kot ne spogleduje z neoliberalizmom rodilo Die Linke, bolj levičarsko nastrojeno stranko. Prav tako je pred leti rojena stranka v Italiji Sinistra, ecologia e liberta' ( Levica, ekologija in svoboda) dosegla že vzpodbudne rezultate, njen program, ki bi ga lahko opisali kot zmes ekosicialnega in libertarno socialističnega je privlekel že 6-9% volilnega telesa, kar je v 3 letih ogromno. Prav tako se sicer dogajajo premiki tudi na desnem politične polu, kjer pa zadnje čase prednjačijo v evropi nacionalistične, populistično-pragmatične stranke. V Italiji je to Lega Nord, v Angliji Indipendce party Nigela Farega, v Avstriji Svobodnjaki, v Skandinaviji Piratska stranka. Torej izbira je, če želimo izbirati. Sprememba v družbi se bo zgodila le če se bo ta začela pri samih ljudeh in ne bodo čakali, da bo kdo drugi namesto njih.

Torej predčasne volitve da, ampak z novimi strankami in novimi obrazi na menuju, predvsem pa takimi, ki razumejo malega človeka, imajo izkušnje v gospodarstvu in so neobremenjenimi s preteklostjo. Taka pa se mi ne zdi šesterica, ki poziva na volitve, nekateri še bivši ministri SDS-a, Zaresa in SD-ja. Čeprav naj me ne noben ne razumem napak, nekatere izmed njih kot osebe in kot strokovnjake cenim me po drugi strani njihov nastop ne prepriča. Prelahko je namreč biti na državnih jaslih – vsi so namreč zaposleni v javnem sektorju in pljuvati po katerikoli oblasti brez da bi nase aktivno prevzeli odgovornost z oblikovanjem stranke, ki bi imela nove usmeritve in konotacije.