Vampirji so doma iz Istre

Vampirji. Ta prekleta mitološka bitja, ki živijo v temi, seksualno privlačna, usodno nevarna, saj naj bi izpila žrtvi kri do zadnje kapljice in tako tudi njo spremenila v »nemrtvega« – nosferatu.

Za prvega vampirja štejejo Drakulo, transilvansko-vlaškega kneza Vlada Tepeša. Prve zgodbe o vampirjih so v resnici nastale v srednjem veku v Srbiji. Prvi literarni model vampirja pa je iz Istre. Jure Grando je bil prvi klasični vampir, ki je bil kdaj koli omenjen. O njem je pisal že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689). K njegovi slavi pa je dodatno pripomogel še književnik Boris Perić, ki je v okolici Pazina odkrival detajle o tem mitu. V roke vzemite tudi knjigo Marjana Tomšiča Noč je moja, dan je tvoj in si preberite 180 kratkih vampirskih štorij.

Prvi roman

Zgodbe o Grandu so se iz leta v leto zapisovale v tako imenovanih vampirskih zbornikih in romale preko Valvasorja tudi do nemškega Porenja. V mestu Koblenz je zašla njegova zgodba v Rajnski Antiquarius, ki ga je za tisk opremil svetovno znani književnik Herman Hesse.

Sedaj pa se preselimo v Švico, točneje na letno rezidenco Lorda Byrona na Ženevskem jezeru. Tukaj so si v krogu svojega društva pripovedovali srhljive zgodbice iz raznoraznih krajev tedaj znane Evrope. Na internem natečaju so morali čez noč eno zapisati. Prvi gost Percy Shelly ni uspel napisati ničesar, njegova žena Mary Shelly je napisala zgodbo o Frankensteinu, Byron je napisal neko zgodbo o vampirju, ampak ker ni bil povsem zadovoljen, jo je vrgel v smeti. Iz koša za smeti je to pobral Byronov osebni zdravnik, John Polydori, sam pisec – amater, (kot mnogi pravijo) dokaj netalentiran. Ta je kasneje izdal roman pod naslovom Vampir, predložek zanj pa naj bi bila ravno zgodba o istrskem vampirju Juretu Grandu iz okolice Pazina. Skoraj 70 let kasneje se je pojavil Stokerjev Drakula (sprva je v originalu želel Drakulo umestiti na Štajersko, pa si je kasneje premislil), ki je črpal iz tega dela, dogajanje pa postavil v mnogo bolj srhljivo in temačno Transilvanijo, v Romunijo. Kot zanimivost: transilvanska folklora sicer pozna neko vrsto nemrtvih, ki pa ne pijejo krvi. Krvolok, ki ga je pobrala popkultura, izvira predvsem iz »jugoslovanske« folklore. Kaj lahko bi se torej zgodilo, da bi trume turistov v naših krajih iskale fantastično vampirsko izročilo.

»Vampirski« turizem v Istri

Mala vasica Kringa, ki se nahaja v občini Tinjan v bližini Pazina, ima tako močne razloge za turistični obisk. Na področju kraja Kringa, v katerem živi približno petsto prebivalcev, je poznana legenda o vampirju Juretu Grandu, ki je, kot govorijo zgodbe, v kraju živel polnih 16 let in kot vampir zlorabljal družino in krajane. Tako obstajajo zapisi iz tistega stoletja, ki pričajo, da so bili ljudje prestrašeni pred »štrigonom« oziroma »vedavcem«, ki je hodil okoli po vasi in pil kri tako otrokom kot starejšim.

To je bolezen

Zapis iz sedemnajstega stoletja je srhljiv ne le zaradi zgodbe, temveč tudi zaradi tega, ker je resničen uradni zapis tega, kar naj bi videli takrat ubijalci vampirjev. Mar to pomeni, da vampirji obstajajo? Odgovor je ne! Očividci so takrat sicer vse zapisano zares videli, vendar si takrat reči niso znali logično razložiti. Forenziki z znanjem moderne medicine so zelo poučeni o procesih, ki nastajajo ob razpadu telesa. Telo se ob določenih pogojih lahko dobro konzervira, plini, ki so prisotni pri razpadu telesa, le-to napihnejo in tako tudi tekočine, kot je kri, pridejo lahko na površje ob odprtinah, kot so usta. Koža na prstih se skrči in ustvari optično prevaro, kot da nohti še vedno rasejo. Kaj pa pošasten glas, mrmranje? Tudi za to so krivi plini, ki ob prehajanju skozi ustno votlino ustvarijo zvok. To pa še ni vse! Iz etimološkega izvora besede nosferatu pridemo do grške besed nosophoros (prenašalec kuge) in slovanske besede, ki je pomenila brez diha. V srednjem veku je tudi v naših krajih kosila jetika oziroma tuberkuloza, še posebno v revnejšem, kmečkem sloju. Simptomi te bolezni so bili zelo podobni simptomom žrtve vampirizma. Nepoučeni kmetje pa so se zatekali k praznoverju in to je logično narekovalo uničenje izvora kuge, prvega prenašalca vampirja. Torej je, kot izgleda, za enega najgrozljivejših likov grozljivk kriva ravno tuberkuloza v Istri.

zapis iz Slave Vojvodine Kranjske, Janez Vajkard Valvasor, str.144 :

...Podeželsko in kmečko ljudstvo v Istri prav trdno veruje, da so čarovniki in čarodeji tisti, ki otrokom pijejo kri. Takemu krvosesu pravijo strigon ali vedavec. Kadar strigon crkne, mislijo, da hodi okrog polnoči po vasi, da trka in kljuka po hišah, a v hiši, kjer je potrkal, da bo v tistih dneh kdo umrl, pravijo kmetje, da ga je strigon požrl. Še hujše je, ker verujejo ti lahkoverni kmetje, da se blodeči strigoni ponoči plazijo k njihovim ženam in z njimi spe, a da pri tem niti besedice ne črhnejo. Skrbi me pa, da pač često, tudi pri vdovah, posebno če so še mlade in lepe, prav mesnati duhovi prav resnično in budno spijo. Tako za trdno menijo , dajim ta strah ne bo dal miru, dokler mu ne zabijejo v telo kolaiz trnovega lesa. Zategadelj se tudi napotijo najpogumnejši, da bi to storili, in sicer vedno po polnoči, ker mislijo, da ga pred polnočjo ni v grobu, temveč da tedaj okoli hodi. Odpro grob ter mu sunejo kol, ki ima debelino pestiali drobne roke, skozi trebuh ter gagrozotno iznakazijo. Tedaj priteče kri, truplo se zvija in krivi, kakor bi bilo živo in čutilo bolečine. Nato spet zasujejo grob z zemljo ter gredo svojo pot...