Neznanska lahkotnost dvoličnosti

Te dni Svet pretresa novica o grozljivem pokolu na Norveškem. Ljudje, čeprav smo racionalna bitja se sprva odzovemo emocionalno. Kar je po svoje tudi prav. Vendar. Ampak…Iz tega smo naredili tako evropsko katastrofo in nekateri mediji so napad poimenovali kot »najhujšo katastrofo po drugi svetovni vojni«.

Dobil sem tudi povabilo, da se preko socialnega spletnega medija vključim v nekakšno support grupo. Odklonil sem. Zakaj? Ne, ker nimam senzibilnosti ali bi mi bilo vseeno do civilnih žrtev na Norveškem. Ni mi. Sožalje svojcem in res je žalostno, da v 21. stoletju še vedno ni ugasnilo nasilje v civilizirani Evropi. Moti me dvoličnost, ko pozivajo Slovenci, da sočustvujejo z ljudmi, ki jih morda v življenju ne bodo videli, po drugi strani pa imamo opravljati s tragedijami tukaj in zdaj v Sloveniji, seveda v drugačnih oblikah zaradi revščine in nedelovanja pravne države. Primeri tovarn (Javor Pivka, SCT, Mura, itd), ki so zaprle in pustile delavce na cesti ali pa delodajalci, ki ne plačajo prispevke zaposlenim, plač, mame, ki ne morejo plačevati stroškov za šolstvo otrokom. Klošarji, ki pozimi umirajo na mrzlem, brez oblek in dostojnega življenja. To je tudi tragedija. Nacionalna tragedija. A do tega smo ravnodušni.

Veliko je življenskih tragedij, ki ne vzbujajo takšne pozornosti, ker niso v t.i. zahodnem svetu ( pa po številčnosti in obsegu presegajo to – recimo Darfur, Afganistan, Irak, Palestina). Še bolj grozljivo sem se počutil, ko sem bil pred leti na izpitu na fakulteti in je zahtevala profesorica minuto tišine za umrle 11.septembra. Kje pa si bila ko so bili pokoli v Burmi, Bosni, na Kosovem se mi je takrat motalo po glavi! Dokler ljudje v Sloveniji ne sočustvujejo z lastnimi sodržavljani in so indiferentni do tragedij tukaj in zdaj ne vidim razloga, da bi se prekomerno zanimal za tuje. Ne čutim potrebe, da bi se podpisal pod nekaj virtualnega samo za bit "cool" in "in", oziroma samo za potešit svojo vest.

Pa še nekaj je. Ko so prihajale prve vesti so vsi zahodni mediji, tudi tisti bolj ugledni ( SKY, RAI, RTV…) namigovali na to, da je atentat organizirala kaka militantna islamistična skupina. Ni bilo tako. Ustvarjene imamo prekoncepte in takoj obsojamo marginalne družbene skupine in jih stigmatiziramo – oni so zlo, teroristi. Napadalec je bil v resnici desničarski skrajnež in krščanski fundamentalistAnders Behring Breivik. On je ustrelil in ubil 93 žrtev.

O židih radi govorimo, na Armence smo pozabili

Tukaj je tudi krepko padla svobodomiselnost in zrelost Evropejcev in vse »arijske rase«. Nismo center sveta. Nismo najbolj pomembni na svetu. Dokler bomo egoistično mislili samo nase in ne bo ne altruizma, sodelovanja, solidarnosti ne vidim še da bi se v kratkem izmotali iz moralne in etične recesije v katero nas je pahnila finančna kriza. In za konec naj spomnem še na to, da v naši kulturi omenjamo med zločini nad človeštvo holokavst kot pokol nad Judi. V drugi svetovni vojni je bilo tudi veliko žrtev med Slovani in Romi. Ali so ti manj vredni? Da ne omenim niti turški genocid nad Armenci v času I. svetovne vojne. Skupno je takrat umrlo približno milijon in pol ljudi, preživeli pa se po vojni niso mogli vrniti domov in so ze tako izselili bodisi v ruski del Armenije bodisi v Zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo. O tem se ne govori v šolah, pa čeprav so Armenci evropski narod s katoliškimi koreninami. Zanimivo ane?

Poskusimo gledati širše. Poskusimo gledati tudi na druge, še prej pa na svoje bližnje.

Danes že ves dan dežuje, a jutri bo verjetno že posijalo sonce. Jutri je nov dan...

Ankaran je odprl Pandorino skrinjico?

Danes okoli 11. ure smo izvedeli, da se je Ustavno sodišče odločilo presekati gordijski vozel glede volitev v Kopru z ustanovitvijo občine Ankaran leta 2014 in omogočil volitve v Kopru 10. julija 2011. Skoraj eno leto po datumu, ko so bile redne volitve. Ali je s tem Ustavno sodišče poseglo v zakonodajno vejo oblasti je stvar analiz pravnikov. Takrat smo se ravno nahajali v istem prostoru z nesojenim ustavnim sodnikom (na srečo) Dr. Rado Bohincem, ki je bil sicer prav tako presenečen nad ekstremno potezo Ustavnega sodišča.

Iz analaogije, če je bila ustanovljena občina Mirna, zakaj ne bi bila ustanovljena občina Ankaran. Potrebno se je zavedati da tako pri zagovornikih kot pri nasprotnikih v ozadju tiščijo različni finančni interesi, ter nenazadnje tudi lobiji. Če gledamo iz parcialnega vidika KS Ankaran – ta se ni mogel razvijat tako kot bi želeli njegovi prebivalci in do tu je legitimno vprašanje po lokalni samoupravi. Po drugi strani če gledamo iz vidika Kopra se to zdi še en poskus razbitja Mestne občine Koper na manjše dele, kar posledično vpliva na njeno gospodarsko in politično moč. Poleg tega so bili več mesecev jabolko spora italijanska manjšina, saj v Ankaranu nima osnovne infrastrukture in njeno moč na teritoriju bi tako še oslabili. Brez da citiramo raznih osimskih sporazumov in Londonskih memorandumov, kjer piše o recipročnosti in nedeljivosti teritorija tako v bivši coni A kot v coni B.

Ampak OK, tukaj imamo opraviti s tem, da se je dejansko Ustavno sodišče postavilo nad parlament, pokazalo le-temu rdeči karton, dalo zaušnico in se odločilo, da bo stvar uredilo po svoje. Po volji ljudstva, kao. Vendar kaj je volja ljudstva? Vsak bi rad imel svoj vrtiček, ločen od soseda in čim lepši. Tukaj pa se zalomi, kajti naše občine so zamišljene tako upravno kot finančno in politično države zase, ogromno porabijo za uslužbence, raznorazne strokovnime službe, ki so avtonomne a na regijskem teritoriju se podvajajo zaradi majhnosti, zato so tudi manj učinkovite. Glede na to, da je občin preko 210 bi morali začeti razmišljati kako zmanjšati ta finančno potraten aparat ali ga narediti bolj učinkovitega. Pa ozrimo se v še eno zibelko demokracije v Evropi, ne v Grčijo, temveč v Francijo, kjer so se rodile človekove pravice in comune. Pred nekaj leti pa so se tam rodile tudi skupnosti občin in to bi morali storiti tudi mi v Sloveniji.

Ozrimo se proti Franciji!

Francoska beseda commune izvira iz latinske besede comunia, v pomenu manjšega zbiranja ljudi s skupnim načinom življenja. Francoska komuna je lahko mesto z dvema milijonoma prebivalcev (Pariz), kraj z 10.000 prebivalci,  nekatere pa štejejo le 60 prebivalcev. V Franciji obstaja okoli  36.800 komun, od tega je 214 prekomorskih. Komune prekomorskih departmajev so normalno večje zaradi kasnješega družbenega razvoja. Francija je tako relativno država z največ občinami v EU, kar je posledica razdelitve Francije na vasi ali župnije v času francoske revolucije več kot dve stoletji nazaj. Ampak stvar funkcionira.

Minister Jean-Pierre Chevènement je z zakonom iz leta 1999 je z ukinitvijo nekaterih in ustanovitvijo novih struktur popolnoma preoblikoval sestavo medobčinskih skupnosti. V nasprotju s prejšnjimi zakoni je ta v prvih petih letih naletel na velik uspeh, z večino komun vključenih v medobčinske strukture.

• Skupnost občin (communauté de communes) je  namenjena predvsem podeželju
• Aglomeracijska skupnost (communauté d'agglomération) je namenjena krajem in srednje velikim mestom ter njihovim zaledjem;
• Mestna skupnost (communauté urbaine), namenjena večjim mestom in njihovim predmestjem. Tem trem strukturam so dani različni nivoji finančne moči, ki se odražajo glede na njihovo velikost.

V zameno za ustanovitev skupnosti jim vlada dodeljuje denar glede na število prebivalstva. Skupnost občin dobi najmanjšo vsoto denarja na prebivalca medtem ko dobi mestna skupnost največjo vsoto denarja na prebivalca.

Lokalna samouprava z manj birokracije in več povezovanja!

In če se sedaj vrnemo k našim mini občinam, ki bi pa rade bile »big player«-ji v mali alpski deželici…Vsaka občina želi imeti svojo občinsko upravo, svojo komunalno službo, nekateri imajo še razne zavode itd. Vse te reči stanejo, noter v te strukture se zarasejo politično pripeljani kadri, ki velikokrat nimajo ustreznih znanj in sposobnosti, da niti ne govorimo o samoiniciativi, idejah in entuziazmu do dela. Potem pa pride, da dejansko je po občinah raztresenih več zavodov, na majhnem ozemlju, ni kooordinacije med njimi tako glede aktinosti, prireditev, logistike in še marsičesa, tako kot morda ni dovolj dela dejansko za opravičit delovna mesta določenih uslužbencev, a vendar to plačamo na koncu mi, davkoplačevalci. Ali je Ustavno sodišče preseglo svoja pooblastila pri zakonu o ustanovitvi občine Ankaran in kaj bo odgovoril parlament na rokavico, ki mu je bila vržena v obraz se še ne ve. Vendar Slovenija se bo morala odločiti kako vzpodbujati združevanje občin v večje enote in spremeniti zakon o lokalni samoupravi. Tako bo birokratski aparat zmanjšan in racionaliziran, če ne želi tvegati finančnega kolapsa na mikro ravni ( in tudi na makroekonomski kajti za občine garancijo daje država, vse več pa je takih v rdečih številkah, leasingih in kreditih – Koper, Ljubljana, Celje). Finančne vzpodbude za enotne redarske službe že obstajajo, potrebno je narediti podobne še za komunalne, zavode, ki se ukvarjajo s turizmom, kulturo in drugimi družbenimi dejavnostmi. Potem pa pridejo na vrsto regije, ki bi to prevzele. Verjetno pa se ne bo našlo korenjaka, ki bi znal ugrizti v to kislo jabolko. Najprej bi se pravzaprav morali otresti starih elit, ki imajo vsidrane stare, arhaične vzorce delitve in upravljanja, ki so že zdavnaj passe.