Neznanska lahkotnost dvoličnosti

Te dni Svet pretresa novica o grozljivem pokolu na Norveškem. Ljudje, čeprav smo racionalna bitja se sprva odzovemo emocionalno. Kar je po svoje tudi prav. Vendar. Ampak…Iz tega smo naredili tako evropsko katastrofo in nekateri mediji so napad poimenovali kot »najhujšo katastrofo po drugi svetovni vojni«.

Dobil sem tudi povabilo, da se preko socialnega spletnega medija vključim v nekakšno support grupo. Odklonil sem. Zakaj? Ne, ker nimam senzibilnosti ali bi mi bilo vseeno do civilnih žrtev na Norveškem. Ni mi. Sožalje svojcem in res je žalostno, da v 21. stoletju še vedno ni ugasnilo nasilje v civilizirani Evropi. Moti me dvoličnost, ko pozivajo Slovenci, da sočustvujejo z ljudmi, ki jih morda v življenju ne bodo videli, po drugi strani pa imamo opravljati s tragedijami tukaj in zdaj v Sloveniji, seveda v drugačnih oblikah zaradi revščine in nedelovanja pravne države. Primeri tovarn (Javor Pivka, SCT, Mura, itd), ki so zaprle in pustile delavce na cesti ali pa delodajalci, ki ne plačajo prispevke zaposlenim, plač, mame, ki ne morejo plačevati stroškov za šolstvo otrokom. Klošarji, ki pozimi umirajo na mrzlem, brez oblek in dostojnega življenja. To je tudi tragedija. Nacionalna tragedija. A do tega smo ravnodušni.

Veliko je življenskih tragedij, ki ne vzbujajo takšne pozornosti, ker niso v t.i. zahodnem svetu ( pa po številčnosti in obsegu presegajo to – recimo Darfur, Afganistan, Irak, Palestina). Še bolj grozljivo sem se počutil, ko sem bil pred leti na izpitu na fakulteti in je zahtevala profesorica minuto tišine za umrle 11.septembra. Kje pa si bila ko so bili pokoli v Burmi, Bosni, na Kosovem se mi je takrat motalo po glavi! Dokler ljudje v Sloveniji ne sočustvujejo z lastnimi sodržavljani in so indiferentni do tragedij tukaj in zdaj ne vidim razloga, da bi se prekomerno zanimal za tuje. Ne čutim potrebe, da bi se podpisal pod nekaj virtualnega samo za bit "cool" in "in", oziroma samo za potešit svojo vest.

Pa še nekaj je. Ko so prihajale prve vesti so vsi zahodni mediji, tudi tisti bolj ugledni ( SKY, RAI, RTV…) namigovali na to, da je atentat organizirala kaka militantna islamistična skupina. Ni bilo tako. Ustvarjene imamo prekoncepte in takoj obsojamo marginalne družbene skupine in jih stigmatiziramo – oni so zlo, teroristi. Napadalec je bil v resnici desničarski skrajnež in krščanski fundamentalistAnders Behring Breivik. On je ustrelil in ubil 93 žrtev.

O židih radi govorimo, na Armence smo pozabili

Tukaj je tudi krepko padla svobodomiselnost in zrelost Evropejcev in vse »arijske rase«. Nismo center sveta. Nismo najbolj pomembni na svetu. Dokler bomo egoistično mislili samo nase in ne bo ne altruizma, sodelovanja, solidarnosti ne vidim še da bi se v kratkem izmotali iz moralne in etične recesije v katero nas je pahnila finančna kriza. In za konec naj spomnem še na to, da v naši kulturi omenjamo med zločini nad človeštvo holokavst kot pokol nad Judi. V drugi svetovni vojni je bilo tudi veliko žrtev med Slovani in Romi. Ali so ti manj vredni? Da ne omenim niti turški genocid nad Armenci v času I. svetovne vojne. Skupno je takrat umrlo približno milijon in pol ljudi, preživeli pa se po vojni niso mogli vrniti domov in so ze tako izselili bodisi v ruski del Armenije bodisi v Zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo. O tem se ne govori v šolah, pa čeprav so Armenci evropski narod s katoliškimi koreninami. Zanimivo ane?

Poskusimo gledati širše. Poskusimo gledati tudi na druge, še prej pa na svoje bližnje.

Danes že ves dan dežuje, a jutri bo verjetno že posijalo sonce. Jutri je nov dan...