V najbolj razvpitem klubu na svetu: kar se zgodi v Berghainu, ostane v Berghainu

Bil pred enajstimi leti cca. Kolega, ki je delal v Berlinu okoli leto in pol kot arhitekt ni uspel nikoli it noter, meni praktično v prvo. Oblečen v črno metalsko majico in kratke hlače, pred mano bil nek mlad italijan v lepšem suknjiču Armani, niso ga spustili noter. Ko so ga že odklonili je hotel podkupit varnostnika s 500 euri, ne pali to miško, ali si material za Berghain al nisi. Pomaga če oblečen v črno in sam.

Vsak pa prinese nekaj posebnega na party, tako da po eni strani če iztopaš v neki smeri in nisi šminker, mogoče tudi malce starejši boš prišel not. Vstop mi je sam Sven odobril. Spodaj je nek mlečni bar z grškim kipom, dokaj skuliran vstop. Seveda kamere telefona ti polepijo z nalepkami. Slikati ni dovoljeno. What happens at Berghain stays at Berghain. V prvem nadstropju nabija Techno, Ben Clock vrtel ko sem prišel po stopnicah gor.

Dim se je širil, na boxu bila punca zgoraj brez, ki se ziblje v ritmu. Grem na moški wc se malo osvežit. Medtem ko se olajšam je v sosednjem threesome (dva fanta in ena punca), izstopim in vidim enega celega oblečenega v usnju od glave do pet, sado mazo scena :) drugi si pred pisoarjem čisti svojega, morda je koga prej nabrisal. Kdo ve. Nasmehnem se in si mislim svoje. Malo me šokirala ta uvertura, čeprav sem na partyjih in po svetu videl že vsega. Razuzdano, malo ekscesno, vendar nihče ne sili v drugega. Vrnem se k šanku in naročim pivo. Zraven šanka je neka gugalnica na kateri je eno dekle. Zapletem se v pogovor ob šanku z Japonko in Ircem, všeč jim je moja majica na kateri je kultna maskota Iron Maiden, Eddie. Po urci ali dveh skočim še malo v drugo nadstropje, kjer je house, dve dekleti so samo v bikiniju, s trakovi ki gredo od vrha do tal, zelo seksi, eni plešejo nekaj jih tudi sedi. V separejčku se par poljublja tako da ona visi z glavo navzdol, on pa stoji, en poljub podoben kot v filmu Spiderman, za spoznanje.

Po hodniku hodi človek v kravati s kovčkom in vsemi stvarmi, očitno bo ta res 48 ur in si je vzel za preoblečt domnevam. Black Madonna rola zgoraj, sam grem še ene 4 urce dol se zabavat in pol sem moral it domov, ker smo se vrnili že naslednji dan z Berlina s kombijem. Berghain je vreden obiska, če imaš rad clubbing, je resda malce razuzdano, malo ekscesno, vendar doživetje. Tisti, ki ste prehitro impresionirani pa morda ni za vas, lahko še vedno greste v lokalni diskač ali na Modrijane, vsakemu svoje.

 Nekaj novih filmov za lažjo karanteno 

Letos je kljub razmeram prišlo nekaj novih filmov, ki nam bodo lajšali čas v karanteni. Med njimi najdemo tudi mladinsko pustolovščino in dve komediji. 

Sedem let po apokalipsi Joel Dawson skupaj s preostalim človeštvom živi pod zemljo, odkar so velikanska bitja prevzela nadzor nad deželo. Po radiu se uspe znova povezati s svojim dekletom iz srednje šole Aimee, ki je zdaj 80 km oddaljena od njegove kolonije . Ko Joel ugotovi, da mu pod zemljo ne preostane nič več, se kljub vsem nevarnim pošastim, ki mu stojijo na poti, odloči, da se odpravi do Aimee.

Mladinska pustolovščina s specijalnimi efekti. 7.0 na IMDB, vredno ogleda.

Nadaljevanje sage o kazahstanskem novinarju Boratu nudi minute smeha, dvignjenih obrvi in še kaj. Med drugim je Trumpovega odvetnika ujel s skoraj spuščenimi hlačami, zanimivo a ne tako dobro in originalno kot prvi del.  IMDB ocena 6.8.

Palm Springs je malo nekonvencinalna romantična komedija, ki za temo ima ujetost v ponavljajočem se dnevu v katerem se nehote znajdeta dva neznanca. Nekakšen Groundhog day ( v katerem je blestel svojčas legendarni Bill Murray) z romantično noto. Dobra igra in na momente refleksija o minljivosti poleg smeha. IMDB 7,4

Simbolika prvega maja: Boj in vroč objem

Prvi maj je delavski praznik, ki se je rodil kot praznik vseh delavcev in ga praznujejo po vsem svetu. Predstavlja boj za delavske pravice. Skozi leta so se delavci namreč borili, da bi izboljšali svoj finačni in socialni položaj.

Kresnik praviloma nastopa kot zlatolasi in zlatoroki sin nekega nebeškega božanstva. Povezan je s Soncem in ognjem, oborožen s strelo, kladivom, sekiro, kijem, ali mečem potuje po nebu v svoji zlati kočiji.

»Osem ur dela, osem ur prostega časa, osem ur spanja« je bil prvi slogan, ki so ga izumili v Avstraliji leta 1855. Hitro so ga vzeli za svojega tudi v drugih državah po svetu. Borbo za osemurni delavnik so pričeli dejansko leta 1866, na prvem kongresu delavcev v Ženevi. Istega leta je ameriška zvezna država Illinois uvedla zakon za osem urni delavnik. Zakon bi moral stopiti v veljavo 1. Maja 1867, zato so ravno za tisti dan organizirali v Chicagu veliko zborovanje. Deset tisoč ljudi je takrat napolnilo ulice, kar je bil najbolj množičen shod tistega časa.

Haymarketski izgred

Do izgredov je prišlo na žetvenem obratu McCormick, kjer je policija ubila dva udeleženca. Lokalni anarhisti so zato organizirali in sklicali protest na trgu Haymarket 4. maja. Prišlo je do incidenta, ki je povzročil nastanek prvomajskega praznika dela. Policija je dobila ukaz za razbitje demonstracij, delavci pa so v policiste zalučali bombo. Bombaše so nato obsodili na smrt z obešanjem. Razlage vzrokov tragičnega dogodka, v katerem je umrlo 11 protestnikov in sedem policistov, so še vedno sporne. Jedro spora pa je bila visoko polarizirana ameriška družba poznega 19. stoletja, katere spodnjo stran je sestavljal delavski razred, zgornjo pa kapitalistični sloj. Zanimivo in ironično je, da delavski praznik praznujejo povsod po svetu, razen v deželi, kjer se je rodil, v ZDA.

Kresovi in mlaj

Na prvi maj postavljajo mlaj pred vasi po vsej Srednji Evropi. Zelo verjetno je, da gre v tem primeru še za dediščino naših prednikov Venetov, ki so jo kasneje deloma prevzeli tudi Kelti, nikakor pa ne romanski svet v Sredozemlju in slovanski svet Vzhodne in Južne Evrope.

Mlaj je v resnici ženski simbol in pooseblja Majo, še predkrščansko božanstvo, mater naravo, ki prinaša rast, zelenje in s tem življenje.

Po Evropi za 1. maj še vedno kurijo tudi kresove, ki se sprva sicer niso ohranili v slovenskem izročilu,  uvedli pa so jih spet v počastitev delavskega praznika, seveda brez njihove bajeslovne vsebine. Slovenci so vse do novejšega časa kurili kresove na veliko soboto, na predvečer velike nedelje.

Ogenj in kres  sta moški simbol, ki je moral biti ob ženskem na začetku maja prav tako prisoten. Ponekod na Slovenskem je drog okoli katerega naložijo vejevje za kres, napravljen kot mlaj – maja. Tako Kresnik in Maja zgorita združena v simboličnem objemu in s tem naznanita prihod vročega poletja.

Vir: Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Lubljana 1989

Marko Brecelj: Še en oh!

Marko Brecelj, slovenski kantavtor in vodja Mladinskega, kulturnega, socialnega in multimedijskega centra (MKSMC) v Kopru že dolga leta buri duhove z umetniškimi performansi, akcijami mehkega terorizma. V zadnjem letu predvsem kolenuje v znak protesta zaradi zmanjšanega denarnega priliva z Občine, kar je izdatno vplivalo na aktivnosti kulturnih društev. V preteklosti so bile odmevne tudi njegove akcije proti glasnim zvonovom v koprskem zvoniku in NATU.

Samooklicani "WC direktor DPZN in predsednik marionetne uprave UPB" je odgovoril na nekaj vprašanj.

Bili ste glasbenik, mladinski delavec, upornik, umetnik, mestni svetnik, pa verjetno še kaj. Kje sedaj vidite svoje poslanstvo in ali je v mladih še kaj uporništva, kot je obstajalo v vaših "punkovskih" časih? Ste pri teh letih še upornik, z razlogom ali brez?Tisto, kar ste našteli, in tudi tisto, česar niste, sem bil in sem še. Edino funkcije občinskega svetnika me je volilno telo razrešilo, čeprav kaže, da stranki Akacije in meni kot njenemu kandidatu priljubljenost raste. Nazadnje (lani poleti pri polovični volilni udeležbi je skoraj 400 prisebnih oseb glasovalo zame in približno toliko tudi za nas). Svoje poslanstvo vidim v scanju proti vetru, sledi o tem pa dnevno puščam(o) na spletni strani www.dodogovor.org. Ta ureditev, ta Boljši jutri, ki je izbruhnil samo za nekatere, seveda zelo uspešno oblikuje mlade ljudi v potrošniško, ubogljivo in gnetljivo maso, ki ji ne pade na um nič boljšega kot zabava, kariera ter, seveda, predvsem lov za denarjem. Dvainšestdesetletnik sem vernik ustanavljajoče se verske skupnosti Upanja brez razloga.

Že nekaj let vodite dogajanje v MKSMC, marsikdo sprašuje, kdaj boste odšli v "penzijo".  Ali pa morda še ni čas za to?

"Nekaj let" ti praviš 22 letom ... Ali stoletje imenuješ "nekaj desetletij"? V penzijo bom šel zagotovo, preden bodo novinarji in novinarke pritlehnih medijev nehali zastavljati žaljiva vprašanja. Slednje se bo zgodilo nikoli, jaz pa sporočam marsikomu, da bom šel v penzijo zagotovo prej. Sploh pa za odhod v pokoj moraš biti zaposlen, in to dolga leta. Jaz pa v MKSMC nikoli nisem bil zaposlen in mi, na primer, med leti 1999 in 2012 ni tekla pokojninska doba, ker za plačevanje pokojninskih prispevkov nosilnih delovnih hrbtov pač ni bilo denarja.

Slišali smo, da pripravljate nek poseben natečaj z nagradami za lokalne oblastnike, t. i. mestne šerife. Nam lahko pojasnite, za kaj gre in kaj je glavna nagrada?

Tu ne bo nobenega natečaja, ampak bomo samo nagradili najboljše. Njihove zasluge bo ocenila posebna komisija za lokalno samoupravo, ki jo je imenovala naša organizacija Pohorski bataljon. Podobno je koprska škofija imenovala Komisijo za zvonove in ta odloča o tem, ali predimenzioniran zvon na koprskem razglednem stolpu ljudi moti ali ne.

Ko ste naredili pred leti s skupino Buldožer prvi album, ste ga poimenovali "Pljuni istini u oči". Koga bi radi danes pljunili oziroma kakšno resnico bi radi danes sporočili o politikih in sodobni družbi?

Pred 37. leti smo res imenovali naš prvenec "Pljuni istini u oči", 29. oktobra 2012 pa sem za govor v imenu UPB na demonstracijah v Mariboru napisal tole: "Ne soglašamo z dojemanjem in izvajanjem lokalne samouprave kot uprave enega samega človeka. Ne soglašamo s predstečajno poslušnostjo vlade Republike Slovenije, ki ukrepa po nareku mednarodnih finančnih ustanov. Nasprotujemo seveda tudi predrazpadnemu EU perestrojenju, v katerem lastniki denarja ničesar ne tvegajo, naraščajoči bruto proizvod pa ostaja nedotakljivi smerokaz v Nikamorgrad."

Ste tudi član društva DPZN. Kako ocenjujete razvoj Kopra s krožišči in palmami? Je to napredek ali je to prijateljski razvoj do občanov in mesta nasploh?Nisem glasoval za odcepitev Slovenije od Jugoslavije in nisem soodgovoren za spremembo družbenega sistema, za katero se je volilno telo odločilo s tem glasovanjem decembra 1990. Zato sem se čudil žolčnim kritikom Borisa Popoviča, ki pa so glasovali za kapitalizem in niso bili zavedeni kot večina. Ko smo dobili v Kopru (končno) pravega župana za kapitalistične razmere pa so jokali, besneli in rovarili! Pravi človek za razmere, ki so jih hoteli, je tu in nam sedi na glavah. Pilot demokracije nas vozi in mi letimo z njim! Krožišča so se iz Kopra razpasla po vsej Sloveniji, eno palmo v stekleni hišici pa sem nedavno videl celo v rodnem Sarajevu! Prijateljski razvoj do občanov in mesta nasploh? Oh! V neoliberalnem kapitalnem? Očitno tudi ti upaš brez razloga, brat moj.

Srednjeveški pust v Istri

V preteklosti bil pust oziroma karneval  bolj kmečki praznik, povezan s prihodom pomladi. S srednjim vekom pa je dobil bolj živ, razuzdan predznak, veliko je bilo spolnosti, tudi take na odprtem.

Samo poimenovanje "karneval" izhaja iz dveh latinskih besed (carnem levare – odstraniti meso). Zadnji dan karnevala so namreč običajno imeli ljudje razkošen banket pred postnim časom, ki se je nato zavlekel do velike noči.


V Istri je v starih časih za pusta strašil Domino. Kostum Domina je bil srhljiv, s kapuco, izpod katere so ljudje lahko videli le očesi. Izraz izhaja iz meniškega latinskega pozdrava. Ko so se menihi srečali, so se namreč pozdravili: "Benediktus Domino!"

Ljubezen rešila koprsko pristanišče!

Leto dni nazaj sem se pogovarjal z Emilom Škrljem, borcem, partizanom in koordinatorjem območnih organizacij Zveze borcev južne Primorske. Besede so tekle o času, ko so se Primorci bojevali za to, da bi živeli svobodno, v isti državi skupaj z ostalimi Slovenci. Med drugim je povedal tudi, da je pravzaprav ljubezen zaslužna, da nam Nemci niso razstrelili koprskega pristanišča ...

Povejte mi kaj o tistih časih, kako se jih spominjate?
Najbolj mi je ostalo v spominu, kako smo vdrli v centralne koprske zapore! Bilo nas je sedem. To so bili zapori, ki so bili poznani po vsem najhujšem. Šlo je dobesedno za katakombe, za celice v zemlji, z mokrimi stenami. Te so bile v tistih časih pojem zla oziroma nasilja nad ljudmi. V tistem zaporu so bili zaporniki, ki jih je takrat obsodilo italijansko fašistično sodišče, in bali smo se, da bi jih ubili. Potrebno jih je bilo rešiti, veste. Takrat se je vse treslo, vojna se je bližala koncu in možna so bila tudi taka obračunavanja. Dve stvari sta bili za nas takrat pomembni: da rešimo tiste ljudi in preprečimo razstrelitev pristanišča.

Kaj pa se je dogajalo takrat s koprskim pristaniščem?
Koprsko pristanišče je bilo minirano, Italijani se niso želeli predati, želeli so le prost prehod na morju, da bi lahko šli iz Kopra. Mi na to nismo želeli pristati. To je bilo 13. aprila. Takrat je radiotelegrafist dobil iz Trsta navodila, naj minirajo pristanišče, vendar tega ukaza ni posredoval naprej. Pisal se je Wolfgang Mese, če me spomin ne vara. Bil je zaljubljen v eno Koprčanko, Elso Vascotto. S tem ko ni posredoval ukaza naprej, tudi zaradi ljubezni do te Koprčanke, je naredil veliko stvar. Kasneje nam je pomagal prerezati žice, ostal je v Kopru in si tu ustvaril življenje.

Ni čudno, da je ta zgodba odšla v pozabo, saj sta bila heroja "tujca" za tedanjo Jugoslavijo. Čeprav sta rešila pristanišče in življenja Koprčanov sta utonila v pozabo. No, meni se zdi vseeno vredno jo zapisat...

Samomori na Wall Streetu

Epidemija samomorov v bančnem sektorju ne pojenja. Včeraj se je z nebotičnika JP Morgan v Hong Kongu vrgel 33-letni zaposleni Lee. Še en samomor. Število samomorov je sicer naraslo letos januarja, vse pa se vrti okoli JP Morgan. V zadnjih osmih mesecih je bil to že dvanajsti samomor v finančnem sektorju. Poleg tega pa je izginil v neznano še novinar Wall Street Journala David Bird. Ta je pokrival predvsem energetski sektor in trg z nafto. Je zgolj epidemija samomorov kot v Rusiji leta 1990 ali se za tem skriva nov finančni kolaps?

1. ABC Verlag (greetings cards, not finance) — CEO Daniel Eicher — samomor, pustil dve sporočili za seboj, 10. junija 2013

2. Swisscom (telecom) – CEO Carsten Schloter, 49 —  samomor z obešanjem — 23. julija 2013

3. Bank of America — intern Moritz Erhardt, 21 —umrl zaradi izčrpanosti — 12. avgust 2013

4. Zurich Insurance Group AG (insurance) — CFO Pierre Wauthier —  samomor z obešanjem, pustil dve sporočili za seboj, 26. avgust 2013

5. Wall Street — hedge fund exec Robert Wilson, 87 — skočil s 16. nadstropja — 23. decembra 2013. Podaril je 800 milijonov pred smrtjo

6. Wall Street Journal — reporter  David Bird – izginil med poročanjem 1. novembra 2013

7. Swiss Re AG — direktor za komuniciranje Tim Dickenson — podatki avtopsije niso znani, 19. januarja 2014

8. Deutsche Bank AG — executive William Broeksmit — obešanje, 26. januar 2014

9. JP Morgan — bankir Gabriel Magee —  vrgel z nebotičnika Canary Wharf, London —  28. januarja 2014

10. Russell Investment — Mike Dueker, 50 — našli mrtvega pri Tacoma Narrows Bridge, 26. januarja 2014

11. JPMorgan — equities trading executive Ryan Crane, 37 —  nepojasnjeno 3. februarja 2014

12. American Title (zavarovanja) — CEO Richard Talley, 57 —  samomor s pištolo z žeblji, 8 strelov, 7. februarja 

Pomladni Izleti v Istro

Pomladni čas je kot nalašč za izlete v naravo. Napisal sem nekaj predlogov izletniških destinacij na Obali, ki jih lahko obiščete v tem času.

 1. Istrski slap

V dolini reke Dragonje stoji slap Čingarela. Najlažji dostop je iz Kaštela na Hrvaškem, levo po sveže markirani poti (torej po cesti še čez mejni prehod Dragonja Kaštel, pa po serpentinah navzgor do Kaštela). Steza vodi skozi pobočje, imenovano Kras in v smeri proti toku reke Dragonje, potem pa strmo ob jeklenici navzdol v globel in če ni previsoka voda, preko potoka ter na drugi strani potoka, kajpada po ogledu slapu, ob jeklenicah navzgor. Drugo pot najdemo, če se iz vasi Dragonja peljemo še približno štiri kilometre po dolini, dokler na desni ne najdemo cestnega odcepa. Ko se pripeljemo do zapornice, pustimo avto. 

Čas hoje: 1ura

2. Izolske pešpoti

V Izoli so ob 109. obletnici Parenzane ponovno odprli štiri pešpoti, ki delno potekajo po stari poti istrske ozkotirne železnice.

KRAJŠA POT NA HRIB
• Izola-Baredi-Šared-Livade-Jagodje-Izola
• dolžina 10,4 km ali 12,6 km z različico preko Šareda
• skupne hoje je za 3 ure ali 3,5 ure po cestah in kolovozih

DOLGA POT NA HRIB
• Izola-Viližan-Baredi-Šared-Dobrava-Belvedere Simonov zaliv Izola
• dolžina 14,4 km ali 16,6 km z razlčico preko Šareda
• skupne hoje je za 4 oziroma 5 ur po cestah in kolovozih

POT PO SONCU
• Šared-Sv. Jakob-Baredi-Gažon-Srgaši-dolina Drnice-Grbci-Šared
• dolžina 9 km ali 11,7 km (daljša različica preko Gažona)
• skupne hoje po cestah in kolovozih je 2,5 uri oziroma 3,5 ure čez Gažon

STRUNJANSKA DOLINA
• Izola-Jagodje-Parenzana-Ronek-Belvedere-Simonov zaliv-Izola
• dolžina 10,8 km
• skupne hoje je za približno 3 ure po cestah, kolovozih in stezah

3. Tinjan

Rimska cesta je nekoč tekla skozi Škofije med pobočjem Tinjana in Miljskih hribov (ostanki le-te so vidni na križišču Bivje za katero je na starih mapah zapisano ime Ancarano).Iz Zgornjih Škofij do 4 km oddaljenega Tinjana pelje SPP ves čas po lokalni asfaltni cesti, speljani po odprtem slemenu Tinjanskega hriba, ki se polagoma spušča proti zahodu. Odpirajo se lepi razgledi na gričevnat svet z vasjo Plavje, na Tržaški zaliv in Trst na severni strani, na Zgornje in Spodnje Škofije ter na Miljski polotok proti zahodu, na Koprski zaliv in Koper na jugozahod. Škofije so dobile ime po kolonih, ki so jih tod imeli koprski škofje. Tu se ob spuščanju srečamo z oljkami in figovci, ki opominjajo, da se bližamo morju.

Čas hoje: 1 ura

 4.Dolina reke Dragonje in Škrline

To je zelo priljubljena izletniška točka, tako za domačine kot za turiste. Dragonja je presihajoča reka, ki se pri Sečovljah izliva v Jadransko morje. V srednjem in zgornjem toku je ohranjena v naravnem stanju, na svoji poti prek flišnih skladov slovenske Istre, pa ustvarja zanimive geomorfološke pojave, razkriva flišne plasti in ustvarja tolmune. Reka in pritoki so zanimivi predvsem v času od jeseni do pomladi, ko je v strugah več vode. Prek vodoravnih plasti peščenjaka se preliva v slapovih - eni najslikovitejših so prav ob sotočju Dragonje in Rokave na Škrlinah. V sušnem obdobju reka in pritoki pogosto presahnejo. Nekdaj so bili ob vodi številni mlini, ki so danes večinoma ruševine. Obnovljena sta Mazurinov in Kodarinov mlin.

Čas hoje : 1 ura

Za šankom z morilcem

Človeku se marsikaj zgodi, še posebno ko je v opitem stanju. No pač, veseli december je dobri razlog, da rukneš kakšen kozarček več kot ponavadi. In v takšnem opitem stanju se tudi pogovarjaš z ljudmi s katerimi se mogoče ne bi trezen.

V četrtek smo se odpravili v Ljubljano s klapo naveličani mrtvila, ki vlada za praznike na Obali, še posebno v naši rodni Izoli. Ker smo imeli preko znancev zrihtan prost vstop v improvizirani diskoteki Kurzschluss smo se odločili za večer elektronske glasbe. Po nekaj kozarčkih domače srbske rakije (iz Čačka) in chivas regala smo se odpravili s taksijem proti gospodarskem razstavišču. Spotoma smo se pridružili nekim veselim Štajerkam in odšli proti kletnim prostorom Slovenijalesa, kjer je sedaj ta diskoteka, ki smo jo ljubkovalno preimenovali „kurc na fršlus“.

DJ UMEK, Photo: Filip Đurić, Urša Satler

DJ Umek je na začetku takoj dvignil temperaturo, vzdušje je kasneje le še stopnjeval italijanski duo Phunk Investigation, na koncu je pa rolal Bano, ki sem ga okoli 2h ponoči srečal tudi na plesišču. Z njegovo višino ga praktično ne moreš zgrešiti. Okoli 3.15 sem že tretjič srečal nekega Izolana, ki se mi je na videz zdel znan, prav tako jaz njemu. Ogovoril me je. Po nekaj besedah sva odšla do šanka, vprašal me je če mu plačam pijačo. Vprašal sem ga ali bo pivo. Želel je viski colo. Naj mu bo sem si mislil. Hvaležen mi je ponosno pokazal svojo dovolilnico in razložil, da so ga za božično-novoletne praznike izpustili iz zapora. Zapomnil sem si ime, ki je bilo zapisano na kartončku. Vprašal me je če ostanem tam, da gre v kadilnico. Čakal sem pet minut in odšel na plesišče. Ob štirih, ko je pričel rolati Bano alias Dataminions. Ritem je malce padel, utrujenost je naredila svoje in odšli smo peš proti Rožni dolini. Naslednje jutro sem poguglal ime znanca. Bil je to E.Š., ki je obsojen na šest (6!) let zapora zaradi smrti Zorana Jankoviča ( fant je imel isto ime kot politik PS, ja). Napad nanj se je zgodil na neki zabavi leta 2005 v Mladinskem centru Mostovna v Solkanu. Po štirih letih kome je umrl zaradi možganskih krvavitev. Mislim, da bo E.Š. še vsaj pet let sedel v zaporu.

Ni mi jasno kako je lahko na prostosti človek, ki sedi zaradi umora. Slovenska „pravna država“ ali sem jaz prestrog in si vsak zasluži drugo šanso. Starši ubitega fanta si mislijo verjetno drugače. Ne vem...

Istrske pošasti

Jesen in zima sta čas, ko so dnevi krajši, noči pa daljše. Ob večeru si tako marsikdo privošči ogled kakšne grozljivke, v kateri ne manjka pošasti in mitoloških bitij. Teh ima veliko tudi Istra, vendar je večina odšla v pozabo tudi zaradi kasnejšega vpliva rimskokatoliške vere, ki je izkoreninila poganske običaje. Predstavil bom le nekaj najbolj znanih.

Kersnik

Kresnik je še vedno kontroverzen in skrivnosten lik, tako po izvoru svojega imena kot tudi po mestu in funkciji, ki naj bi ju imel v slovenski, slovanski in indoevropski mitološki zgradbi. O izvoru naziva kresnik obstajata dve temeljni razlagi, ki se precej razlikujeta: po prvi naj bi ta izraz izhajal iz besede krst, po drugi pa se izraz kresnik izpeljuje iz besede kres.

Mora je močno razširjena med zahodnimi in južnimi Slovani, kjer poleg nočne tesnobe označuje tudi mitološko bitje, ki ljudi v spanju duši, jim sesa kri ali mleko s prsi in tudi drugače škoduje ljudem in živalim. Grki poznajo podobna božanstva, povezana s težavami, ki jih ima človek v snu.

Orko je pošast, ki jo lahko zaman iščemo v slovanskih jezikih, saj se kot beseda latinskega izvora pojavlja predvsem v romanskih jezikih. V grško-rimski mitologiji obstaja beseda orco, orcu(m); orcus je prvotno označeval pokrajino smrti, kasneje pa se je Orcus imenoval antični rimski bog podzemlja. V evropskem ljudskem izročilu orco predstavlja demonično mitološko bitje, prisotno v Italiji, na obmorskem pasu Hrvaške in v zahodni Sloveniji. V italijanščini, kjer je izraz orco globoko ukoreninjen, je ta beseda še danes v splošni rabi v različnih kontekstih: označuje npr. izrazito grdega človeka, v dialektološki rabi pa obstaja kot pogosta kletvica. V slovanskih deželah pogosto uporabljajo namesto orka tudi izraz mrak.

Volkodlak. Evropska verovanja, ki se nanašajo na to mitološko bitje, so presenetljivo konstantna in v osnovi skladna. Pogosta mitološka tema – sobivanje živalske in človeške identitete znotraj enega bitja – je v volkodlakovem primeru izpeljana kot likatropija, križanje volčje in antropomorfne narave, pri kateri ena izključuje drugo. Kljub temu da so volkodalkove karakteristike v osnovi precej nedovzetne za spremembe, se v Istri velikokrat mešajo z vampirizmom. Vampirske poteze tako najdemo tudi v izvornemu likantropskemu bitju.

Štriga in štrigon zasedata posebno mesto v paleti mitoloških bitij slovenske Istre. Oba izraza sta pogosto uporabljena kot zbirni pojem za mitološka bitja in neobičajne pojave, enako pa tudi besede, izpeljane iz obeh izrazov, delujejo kot nadpomenka za večino magijskih fenomenov, prisotnih v slovenski Istri. Beseda korenini v starogrškem strix, strigos, kasneje pa latinskem striga, strigis, ki pomeni nočno ptico, sovo oziroma demona, ki pije kri.

Davek na svetlobo

Višina davka na nepremičnine, ki bo sedaj začel veljati  bo od občine do občine različna. Ljudje so dobili obvestila o izmeri, ki se med seboj precej razlikujejo in lahko se zgodi, da bo sosed plačal nižji davek kot vi. Toda v preteklosti smo imeli v naših krajih že podoben davek na nepreminčnine, njegove posledice pa so še danes vidne na pročeljih hiš. V Izoli so marsikatero pročelje prenovili in prebarvali, pri tem je v manjšem delu sofinancirala tudi občina. Zakaj pa je prišlo do tega davka?

V Istri imamo veliko zazidanih oken, ki spadajo v našo kulturno dediščino. Pa vemo zakaj so nastala?

V srednjem veku ljudje niso želeli plačevati davka na prihodke. V Angliji si je zato tedanji kralj omislil nov davek, ki bi bil lažje merljiv. Vsaka hiša ima okna, zato se je odločil, da bodo višino davka odmerili glede na število oken. Bogatejši so imeli večje hiše, ki so imele posledično tudi večje število oken. Od plačila so bili izvzeti brezdomci in ubogi.

Skozi zgodovino so davek uporabljali v številnih evropskih državah; v Franciji od 24. novembra 1798 leta do 1926, v Veliki Britaniji od 1696 do1851, v Španiji do leta 1910 in na Nizozemskem od 1821 do 1896.

Pri nas pa se je davek obdržal do prihoda diktatorja Benita Mussolinija.

Davek je prizadel lastnike nepremičnin, ki so bili dolžni plačevati znesek sorazmeren s številom in velikostjo oken. Toda Istrani so se iznajdljivo zatekli k ustvarjanju manjšega števila oken s pomočjo zidarskih del na že obstoječih stavbah. Mnogi so tako zazidali kakšno okno in s tem zmanjšali dajatev.

Davku so tako hudomušno rekli davek na svetlobo ali davek na zrak. Dandanes ne bi bilo čudno, če bi se politiki odločili za obdavčitev tudi teh dobrin. Davek na okna je odšel v pozabo, za sabo pa je pustil veliko zazidanih oken.

Kaj na Obali šteje?

Nevihte so odgnale poletje, s seboj pa prinesle težko pričakovane padavine. Teh smo bili večinoma veseli vsi, še najbolj kmetje, ki jim jo je letošnja dolgotrajna suša pošteno zagodla. Končalo se je obdobje počitnic, visokih temperatur in lahkotnih oblačil. Znova vstopamo v delovno obdobje, najmlajši pa se vračajo v šolske klopi. Pričenja se tudi novo obdobje za najrazličnejše prostočasne dejavnosti. Nekateri komaj čakajo, da se spet lahko vpišejo na tečaj masaže, plesne vaje ali aerobiko. Pa so, in če je odgovor pritrdilen, v kolikšni meri, tovrstne dejavnosti v resnici pomembne v teh težkih ekonomskih časih?

Večer na festivalu JEFF v Kopru, foto: Aleš Rosa

V začetku septembra se znova zaženejo društva, pa tudi ljudje poprimejo za kakšno športno dejavnost. Pa naj gre za fitnes, mali nogomet, kolesarjenje ali pa hojo v hribe. Druge bolj zanimata kultura in umetnost. Slednji zato raje obiščejo galerije in gledališča ali pa se udeležijo kakšnega ex-tempora. Ob preverjanju, koliko  aktivnih društev je v tem trenutku v Obalno-kraški regiji, visoka številka preseneti: teh je kar 1265!

Za vsakega nekaj

Zatorej zlahka rečemo, da se res lahko najde za čisto vsakega nekaj, pa naj gre za borilne veščine, etnološko obarvane vsebine ali izdelavo ročnih izdelkov. Predvsem pa številka izniči popularni rek "Obala, ke bala". Na Obali lahko počnemo res marsikaj, le pogledati moramo okoli sebe in izbrskati informacije, kaj vse imamo praktično na dosegu roke. Res pa je, da je lažje sedeti na kavču in tarnati. A vemo, da tako ne bomo dočakali nobene nove izkušnje, prav tako bomo prikrajšani za nova poznanstva. Prostočasne dejavnosti namreč ne vplivajo pozitivno le na naše telo, počutje in um, imajo tudi zelo pomembno družabno komponento. Nekateri prek plesnega tečaja spoznajo svojo boljšo polovico, drugi spet v navijaškem društvu spoznajo prijatelje, s katerimi se tako ujamejo, da gredo nato tudi na kakšno zabavo ali koncert. In ne smemo pozabiti! Hobiji lahko postanejo tudi uspešen posel. Pomembno je širiti lastna obzorja in pridobivati nove izkušnje, pa tudi ustvariti širši socialni krog. Vse skupaj se pravzaprav začne že, ko otroci začnejo hoditi v šolo in obiskovati interesne dejavnosti, ki nam lahko dajo celo več izkušenj za življenje. Temu pritrjuje tudi priznani klinični psiholog dr. Robert Trunkl.

Prostočasne dejavnosti ne vplivajo le na dobro počutje posameznika, njihove koristi vplivajo tudi širše. Medijsko bombardiranje o krizi je privedlo do psihološke blokade prebivalstva. Ljudje manj trošijo, saj se vsi bojijo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Da je zmanjšana notranja potrošnja dejansko nadvse zaskrbljujoča, so opozorili tudi predstavniki Slovenskega statističnega urada ob razgrnitvi podatkov, da je imela naša država  v prvi polovici leta 3,2 odstotni padec BDP-ja, največ v EU!

Kriza se je začela kot kriza vrednot, na družbeni ravni. Torej jo moramo na tej ravni tudi rešiti. V času potrošništva smo ljudem in medčloveškim odnosom dajali premalo pomena. To je potrebno spremeniti. In pri tem velja imeti v mislih besede slavnega fizika Alberta Einsteina: "Ni nujno, da vse, kar je mogoče prešteti, tudi šteje, in ni nujno, da je vse, kar šteje, mogoče tudi prešteti."

Zemlja se trese tudi v Istri

Kot človek, ki je delal kar nekaj let tudi v medijih imam čisto profesionalno deformacijo in večkrat ko slišim, da je bil potres ali ga začutim grem pogledat na stran ARSO, kjer beležijo vse potrese preko seizmografskih postaj. Kar je zelo nenavadno je to, da je v zadnjem tednu dni bilo kar pet potresov v bližini Izole, sicer so bili vsi manjše magnitude (1-2). Tako majhne človek in živali skorajda ne zaznajo in ne povzročajo škode. Še bolj nenavadno pa je to, da so bili kar tri potresi zaporedoma v zadnjih dveh urah, epicenter pa je oddaljen manj kot 45 km od Izole, nekje v Tržaškem zalivu. Se bodo stopnjevali? Upam, da ne. Istra načeloma ni aktivno potresno območje, zato takšna bližina in ponavljanje potresov je vsekakor zanimiva. 

Mati, ki je nimamo radi?

Koledarska jesen, ko se dnevi krajšajo in noči daljšajo, je tu. Čas, ko se takoj, ko lahko, zaradi zmernejših temperatur odpravimo na sprehod ali se usedemo na kolo, reke pa po poletnem obdobju znova napolnijo svoje struge. Tudi v tem letnem času je narava zanimiva, predvsem zaradi vseh pisanih barv, v katere se odene. Navadno se zavemo pomembnosti posamezne stvari šele, ko nam je zmanjka. Žal si tega pri naravi ne moremo privoščiti, saj popravnega izpita pri njej ni. Kakšen odnos pa sploh imamo do nje in ali se zavedamo, kako zelo smo dejansko odvisni od nje oziroma kako pomembno je, da živimo v sožitju z njo?

Narava je vse okoli nas, je veliko bliže in na dosegu kot na primer oddaljen gozd ali jasa na njegovem robu. Človek se je skozi stoletja kot domnevno razvita žival odmaknil od narave in pozabil, da je pravzaprav del nje. Vrsto let smo jo onesnaževali in tudi danes ni nič drugače. Sežigalnice, terminali, smog, kemična industrija, izlivi nafte, bleščice iz Luke Koper, ... Z vsem, kar počnemo, se je tako ali drugače dotikamo. In vedno, kadar je naše ravnanje škodljivo, se nam to (slej ko prej) povrne. Saj veste, kdo je odgovoren za vse klimatske spremembe, izumiranje živalskih vrst, moderna obolenja ali pa "zgolj" cvetenje morja. Človek.

Če pokukamo v register divjih odlagališč društva Ekologi brez meja, hitro izvemo, da je samo v koprski občini čez 300 divjih odlagališč, očiščen pa je zgolj manjši del. Le slabega pol leta po okoljski akciji Očistimo Slovenijo se na divjih odlagališčih v slovenski Istri ponovno pojavljajo odpadki. Je šlo zgolj za instant akcijo in je današnje stanje posledica tega, da ekološko še vedno nismo dovolj zavedni? Ali pa je razlog res banalen − da nimamo več prostora za odpadke?

V bistvu so smeti le vrh ledene gore. Vse pogostejša so opozarjanja na zvočno in svetlobno onesnaževanje, ki je na Obali močno prisotno. Marsikdo poreče, da imamo očitno preveč morja in kopnega, da z njim delamo kot svinja z mehom. Dovolj je pogled usmeriti v tla, na nekaj kvadratnih metrov asfalta ali tiskanega betona. Še vedno, pa čeprav so koši za smeti res na vsakem koraku, je povsod ogromno žvečilk in cigaretnih ogorkov. Znanka z Norveške je pripomnila, kako smo na Balkanu obsedeni s prevoznimi sredstvi. Zanje zapravimo cele plače, avto pa menjamo na nekaj let. Norvežani v nasprotju z nami vsak trenutek iščejo stik z naravo, do trgovine pa se odpravijo peš, tudi če je ta oddaljena nekaj kilometrov. Mi pa še 500 metrov ne zmoremo brez avta. Je to tudi eden izmed razlogov, da spadajo oni v razviti del Evrope, mi pa ne?

Betonska džungla

Tisti, ki jim je mar za okolje, verjetno ne najdejo istega jezika s priletnimi lobisti tipa Janez Zemljarič, ki bi radi vrgli tone betona na še zadnje nepozidane koščke obale pri Izoli. Kdo je tukaj nor? Naravovarstveniki in Zavod za varovanje naravne dediščine zagotovo ne. Sicer mi ni čisto jasno (umsko) zdravje države in državljanov, ki omenjenemu gospodu dovolijo opravljati kakršno koli javno funkcijo, vedoč, da je eklatantno kršil človekove pravice v nekdanji skupni državi. Mislim, da človek, ki dokazano ni imel spoštovanja do tujega življenja, ne more imeti spoštovanja niti do narave. Na srečo najdemo na Obali tudi tako ali drugače zaščitene, predvsem pa nedotaknjene zelene oaze, kot so Sečoveljske soline, Krajinski park Strunjan ali pa Krajinski park Dragonja. Ti koščki morajo ostati taki, kot so, tudi za naše zanamce. Narave si namreč nismo prilastili, ampak jo imamo samo na posojo! Lepo bi bilo tudi, da izboljšamo javni promet na Obali, saj bi s tem prispevali k zmanjšanju onesnaževanja, pa tudi kak dodaten mestni park in park za živali bi prišla prav. Tudi s tem bi se namreč kakovost življenja na Obali (vsaj malo) izboljšala.

In če se še nismo, je skrajni čas, da se zamislimo nad staro indijansko modrostjo, ki pravi: "Ko bomo podrli zadnje drevo, ko bomo ulovili zadnjo ribo, bomo ugotovili, da denarja ne moremo jesti." Bo že tako.

Social wars: Wall street

Te dni se je razplamtela prava revolucija na Wall Streetu. Tržnico na kateri se je začela finančna kriza, ki zdaj pesti celoten svet so zasedli ljudje. Nemiri. Množične demonstracije. Policija zapira protestante. Svetovni mass mediji so tiho. Zakaj?

Po prvem tednu zasedbe so si protestanti improvizirali kampe, naredili barikade iz koles v srcu Financial Districta, v bližini Zuccoti parka. Lokalci so manifestacije poimenovali kar »Sept17«, saj so se na ta dan začele.

MAIN STREET VS WALL STREET?!

Dve vrsti policajev spremlja dogajanje že teden dni, postavili so železno ograjo, da bi zavarovali Stock Exchange in ostale cone. Policija je po direktivi župana Bloomberga tolerirala prisotnost protestantov in se omejila le na njihovo nadzorovanje. Včeraj (sobota 24. september) pa je prišlo do prvih incidentov in policija je prijela 80 ljudi. Vsi so obtoženi oviranja prometa.

Predstavnik protestantov, Patrick Bruner je na improvizirani tiskovni konferenci pred dnevi dejal: » S tem nam delajo le reklamo.« Protestanti, ki imajo drugače le spalne vreče, kolesa, dežnike in anorake so vsi opremljeni z računalniki znamke Apple. Kljub protestu proti korporacijam.

»Naš namen je zaustaviti vse transakcije, četudi za eno samo minuto. Če bomo pri tem uspešni bomo dokazali, da 99% populacije ne sme zgubiti proti 1%, ki ne ve, kako vložiti v prihodnost ampak jo le uničiti:« Protestirajo tudi proti temu, da bi se reševalo banke, proti kreditni krizi in proti eksekuciji Troya Davisa iz Georgie, ki ga bo sodišče bojda ubilo, čeprav naj bi bil nedolžen.

Robert, italo američan srednjih let, nekdanji zaposleni na Wall Streetu je za italijanski medij L'Unita' dejal: » Izgubil sem delo v prvem valu krize, leta, 2009. Spal sem pri prijateljih , na cesti, v zavetiščih za vojne veterane. Izgubil sem vse. Sedaj sem tu med anarhisti, študenti, veterani. Veš kakšna je razlika med mano in temi mladeniči?.« Nadaljuje z kislim nasmehom: » Oni so mislili, da imajo prav. Jaz vem, da imajo prav.«

Na Union square-u je policija z oranžnimi plastičnimi mrežami odšla nad protestante, nekaj videov objavljenih na medmrežju kaže tudi uporabo solzivca proti ženskam, ki so bile že izolirane od množice in človeka z okrvavljenim obrazom, ki ga policaj vrže na tla in vklene v lisice. Mirne demonstracije očitno so začele motiti kravatarje na Wall Streetu. Ali bodo začele motiti tudi borzo in gospodarsko stanje ZDA? Bi netrgovanje na borzi povzročilo propad ZDA? Ali je zato medijski mrk o tem v ZDA in tudi v Evropi. Če izvzamemo nekaj manjših, liberalnih ali skrajno levičarskih medijev o tem nisem slišal globljega poročanja. Niti pri nas, še manj da bi o tem poročala RTV Slovenija, ki naj bi bila javni zavod.

LE ROCK JE DO ZDAJ USTAVIL WALL STREET

Kot velja za večino ljudskih protestov zadnjih let se je tudi ta začel organizirat preko socialnih medijev. Nekateri pravijo, da stoji za protesti tudi zloglasna skupina Anonymous.  Saj veste, kaj pravijo v sporočilih na youtubu:« Mi ne odpuščamo, mi ne pozabljamo! Pričakujte nas!«. Vsekakor zanimivo če bo prišlo te dni do eksalacije in če se bo medijski mrk še nadaljeval.

Zadnji, ki so uspeli ustaviti Wall street so bili  Raige against the machine. Njihov videospot na katerem je to dokumentirano je posnel Michael Moore. Spot je bil v začetnih mesecih krize odmaknjen iz youtuba. Kasneje se je znova pojavil. Tako je to takrat zgledalo in slišalo…

Staviti na rdeče (številke) ali črno (prihodnost)?

Nekdanji ponos in gonilna sila portoroškega turizma, Casino' Portorož tone vse globlje. Blokirani računi, napovedana stavka, veliki dolgovi, zgrešene strategije, zastoj v razvoju, nizka konkurenčnost, progresivna davčna lestvica, netržno poslovanje, politično vodenje – vse to je slika žalostne podobe nekoč paradnega konja, bisera Jadranskega socialističnega gospodarstva, ki je bil poznan daleč po Evropi in ki je kriv za razvoj Portoroža.

Kot je vedel  povedati častni občan občine Piran in starosta slovenskega igralništva Anton Spinelli, zabavo v igralnem salonu ne ustvarjajo elektronski aparati. Pravo zabavo lahko ustvarja le pristen človeški stik, zabavo ustvarjajo ljudje, zato bi morali igralništvo po zgledu Las Vegasa bolj povezati s turizmom. Razvoj turizma je v preteklosti spretno povezoval prav Spinelli, ki je kot direktor Igralnice Portorož imel za obvezo, da igralnica vlaga v turizem, pri čemer je poudarjal, da je potrebno delati za vse občane. Tako se je iz delovanja amaterskega kluba rodilo letališče, na območju nekdanjih solin je na pobudo pomorcev in entuziastov, ki so si prizadevali razvijati navtični turizem, zrasla marina, nekdanji letni kino je zamenjal mogočni Avditorij. Igralnica je vlagala tudi v šolstvo, zdravstvo ter v cestno in prometno infrastrukturo. Casino je sponzoriral tudi različna športna društva.

Nekdo pravi, da strategija države po osamosvojitvi v Casinoju Portorož ni bila jasna. Seveda je bila! Plenjenje, koritništvo in osiromašenje družbenega imetja. To so bili cilji levih in desnih političnih elit in pri tem so bili več kot uspešni, to jim je treba priznati.  Nekdaj ugledna družba in blagovna znamka pa je sčasoma propadala, v državnem podjetju so zaposlovali študentsko delovno silo. 

KONKURENCA TUDI V ITALIJI

V Italiji postajajo vse bolj popularne igre s kartami v živo in preko spleta; najbolj priljubljena je Texas Holdem poker, pri kateri igralci igrajo proti živemu nasprotniku preko domačega računalnika. Nejasna državna strategija na področju igralništva, preveliko število igralnih salonov – po uradnih podatkih na spletni strani urada za nadzor iger na srečo (UNPIS) jih je že 32, zasebno lastništvo namesto korporacij so rak rane slovenskega igralništva. V prihodnosti bi morali zmanjšati število koncesij za igralne salone, tako da bi ostali le najuspešnejši če bi želeli nek trajnostni razvoj v državi. Vendar očitno ne bo tako.

Spremembe na fiskalnem področju v Italiji bodo kot kaže vplivale tudi na igralništvo v Sloveniji. Italijanska politika je namreč dala prosto pot zelenim mizam za poker. Lahko pričakujemo, da bodo poker saloni v Furlaniji – Julijski Krajini kmalu zrasli kot gobe po dežju. Finačne spremembe, ki jih italijanska država predvideva za polnjenje državne blagajne predvidevajo podelitev 1000 licenc za poker salone. Razpis za podelitev koncesij bo potekel 30. novembra, sodelovale pa bodo le italijanske agencije, ki v svoji ponudbi že imajo  bingo, spletni poker, loterije in evropske družbe, ki so v tem sektoju imele vsaj 1 milijon evrov prihodkov v zadnjih dveh letih. Selekcija bo tako onemogočila, da bi do koncesij prišli manjši ponudniki.

MANJ IGRALNIH SALONOV? NE LE ZARADI HITA!
Igralni saloni večinoma privlačijo lokalno prebivalstvo, nižjega srednjega sloja, ki je v preteklosti porabil do 50 evrov na obisk, sedaj pa porabi morda še manj, okoli 10 ali 20 evrov. Igralnice  po drugi strani bi se usmerile v višji nivo gostov in omogočale pretok gostov in deviz iz visoko gospodarsko razvitih regij v finančno manj razvite. Država bi se v tem primeru morala odreči koncesijskim dajatvam za igralne salone, a vendar včasih je manj več.

Vprašanje je kaj hočemo in ali država to razume. Želimo imeti vrsto kockarnic kot v Srbiji, malodane beznic in povezane negativne stranske učinke kot so zasvojenost, prostitucija, droge in trošenje, kroženje denarja na lokalni ravni ali višji nivo storitve in gostov, povezanost s zabavo in turizmom kar pomeni priliv kapitala iz tujine? Slednje zagovarja tudi Dr. William Eadington, ena najvišjih avtoritet igralniške industrije v ZDA. Se Američani morda motijo? Nekdanja portugalska kolonija Macao (sedaj Kitajska) je že pred petimi leti prevzela primat Las Vegasu glede števila prihodkov iz igralništva. V letu 2008 je bilo 30 igralnic s 4.277 mizami in 12.956 igralnimi avtomati. Prihodki igralništva so dosegli 12.5 milijarde US$. Posebnost je v tem da VIP Baccarat (Chemen de Fer) predstavlja kar 70% vseh prihodkov igralnic igralništvo pa skupaj predstavlja 80% vseh prihodkov resortov.  Za primerjavo povejmo da Las Vegas ustvari z igralništvom manj kot polovico (40 %) svojih prihodkov.

Demoniziranje privatnega kapitala je tukaj morda zgrešena poteza, čeprav je res boljše, če igralnice ostanejo v lasti vsaj občin, tako da lokalno prebivalstvo lahko vpliva nanje in so družbeno koristne za razvoj kraja. Lahko sodelujejo pri tem tudi večje korporacije, saj pri teh je zagotovljen vsaj večji kapital, strokovnost in tudi neki minimalna zaščita delavca. Manjši zasebniki so prevelikokrat povezani z mafijo, pranjem denarja in kršenjem delavskih pravic, da ne govorimo tudi o mobingu in podobnem.