Istrske pošasti

Jesen in zima sta čas, ko so dnevi krajši, noči pa daljše. Ob večeru si tako marsikdo privošči ogled kakšne grozljivke, v kateri ne manjka pošasti in mitoloških bitij. Teh ima veliko tudi Istra, vendar je večina odšla v pozabo tudi zaradi kasnejšega vpliva rimskokatoliške vere, ki je izkoreninila poganske običaje. Predstavil bom le nekaj najbolj znanih.

Kersnik

Kresnik je še vedno kontroverzen in skrivnosten lik, tako po izvoru svojega imena kot tudi po mestu in funkciji, ki naj bi ju imel v slovenski, slovanski in indoevropski mitološki zgradbi. O izvoru naziva kresnik obstajata dve temeljni razlagi, ki se precej razlikujeta: po prvi naj bi ta izraz izhajal iz besede krst, po drugi pa se izraz kresnik izpeljuje iz besede kres.

Mora je močno razširjena med zahodnimi in južnimi Slovani, kjer poleg nočne tesnobe označuje tudi mitološko bitje, ki ljudi v spanju duši, jim sesa kri ali mleko s prsi in tudi drugače škoduje ljudem in živalim. Grki poznajo podobna božanstva, povezana s težavami, ki jih ima človek v snu.

Orko je pošast, ki jo lahko zaman iščemo v slovanskih jezikih, saj se kot beseda latinskega izvora pojavlja predvsem v romanskih jezikih. V grško-rimski mitologiji obstaja beseda orco, orcu(m); orcus je prvotno označeval pokrajino smrti, kasneje pa se je Orcus imenoval antični rimski bog podzemlja. V evropskem ljudskem izročilu orco predstavlja demonično mitološko bitje, prisotno v Italiji, na obmorskem pasu Hrvaške in v zahodni Sloveniji. V italijanščini, kjer je izraz orco globoko ukoreninjen, je ta beseda še danes v splošni rabi v različnih kontekstih: označuje npr. izrazito grdega človeka, v dialektološki rabi pa obstaja kot pogosta kletvica. V slovanskih deželah pogosto uporabljajo namesto orka tudi izraz mrak.

Volkodlak. Evropska verovanja, ki se nanašajo na to mitološko bitje, so presenetljivo konstantna in v osnovi skladna. Pogosta mitološka tema – sobivanje živalske in človeške identitete znotraj enega bitja – je v volkodlakovem primeru izpeljana kot likatropija, križanje volčje in antropomorfne narave, pri kateri ena izključuje drugo. Kljub temu da so volkodalkove karakteristike v osnovi precej nedovzetne za spremembe, se v Istri velikokrat mešajo z vampirizmom. Vampirske poteze tako najdemo tudi v izvornemu likantropskemu bitju.

Štriga in štrigon zasedata posebno mesto v paleti mitoloških bitij slovenske Istre. Oba izraza sta pogosto uporabljena kot zbirni pojem za mitološka bitja in neobičajne pojave, enako pa tudi besede, izpeljane iz obeh izrazov, delujejo kot nadpomenka za večino magijskih fenomenov, prisotnih v slovenski Istri. Beseda korenini v starogrškem strix, strigos, kasneje pa latinskem striga, strigis, ki pomeni nočno ptico, sovo oziroma demona, ki pije kri.

Davek na svetlobo

Višina davka na nepremičnine, ki bo sedaj začel veljati  bo od občine do občine različna. Ljudje so dobili obvestila o izmeri, ki se med seboj precej razlikujejo in lahko se zgodi, da bo sosed plačal nižji davek kot vi. Toda v preteklosti smo imeli v naših krajih že podoben davek na nepreminčnine, njegove posledice pa so še danes vidne na pročeljih hiš. V Izoli so marsikatero pročelje prenovili in prebarvali, pri tem je v manjšem delu sofinancirala tudi občina. Zakaj pa je prišlo do tega davka?

V Istri imamo veliko zazidanih oken, ki spadajo v našo kulturno dediščino. Pa vemo zakaj so nastala?

V srednjem veku ljudje niso želeli plačevati davka na prihodke. V Angliji si je zato tedanji kralj omislil nov davek, ki bi bil lažje merljiv. Vsaka hiša ima okna, zato se je odločil, da bodo višino davka odmerili glede na število oken. Bogatejši so imeli večje hiše, ki so imele posledično tudi večje število oken. Od plačila so bili izvzeti brezdomci in ubogi.

Skozi zgodovino so davek uporabljali v številnih evropskih državah; v Franciji od 24. novembra 1798 leta do 1926, v Veliki Britaniji od 1696 do1851, v Španiji do leta 1910 in na Nizozemskem od 1821 do 1896.

Pri nas pa se je davek obdržal do prihoda diktatorja Benita Mussolinija.

Davek je prizadel lastnike nepremičnin, ki so bili dolžni plačevati znesek sorazmeren s številom in velikostjo oken. Toda Istrani so se iznajdljivo zatekli k ustvarjanju manjšega števila oken s pomočjo zidarskih del na že obstoječih stavbah. Mnogi so tako zazidali kakšno okno in s tem zmanjšali dajatev.

Davku so tako hudomušno rekli davek na svetlobo ali davek na zrak. Dandanes ne bi bilo čudno, če bi se politiki odločili za obdavčitev tudi teh dobrin. Davek na okna je odšel v pozabo, za sabo pa je pustil veliko zazidanih oken.