sreda, 26. februar 2014

Ljubezen rešila koprsko pristanišče!

Leto dni nazaj sem se pogovarjal z Emilom Škrljem, borcem, partizanom in koordinatorjem območnih organizacij Zveze borcev južne Primorske. Besede so tekle o času, ko so se Primorci bojevali za to, da bi živeli svobodno, v isti državi skupaj z ostalimi Slovenci. Med drugim je povedal tudi, da je pravzaprav ljubezen zaslužna, da nam Nemci niso razstrelili koprskega pristanišča ...





Povejte mi kaj o tistih časih, kako se jih spominjate?
Najbolj mi je ostalo v spominu, kako smo vdrli v centralne koprske zapore! Bilo nas je sedem. To so bili zapori, ki so bili poznani po vsem najhujšem. Šlo je dobesedno za katakombe, za celice v zemlji, z mokrimi stenami. Te so bile v tistih časih pojem zla oziroma nasilja nad ljudmi. V tistem zaporu so bili zaporniki, ki jih je takrat obsodilo italijansko fašistično sodišče, in bali smo se, da bi jih ubili. Potrebno jih je bilo rešiti, veste. Takrat se je vse treslo, vojna se je bližala koncu in možna so bila tudi taka obračunavanja. Dve stvari sta bili za nas takrat pomembni: da rešimo tiste ljudi in preprečimo razstrelitev pristanišča.
Kaj pa se je dogajalo takrat s koprskim pristaniščem?
Koprsko pristanišče je bilo minirano, Italijani se niso želeli predati, želeli so le prost prehod na morju, da bi lahko šli iz Kopra. Mi na to nismo želeli pristati. To je bilo 13. aprila. Takrat je radiotelegrafist dobil iz Trsta navodila, naj minirajo pristanišče, vendar tega ukaza ni posredoval naprej. Pisal se je Wolfgang Mese, če me spomin ne vara. Bil je zaljubljen v eno Koprčanko, Elso Vascotto. S tem ko ni posredoval ukaza naprej, tudi zaradi ljubezni do te Koprčanke, je naredil veliko stvar. Kasneje nam je pomagal prerezati žice, ostal je v Kopru in si tu ustvaril življenje.
Ni čudno, da je ta zgodba odšla v pozabo, saj sta bila heroja "tujca" za tedanjo Jugoslavijo. Čeprav sta rešila pristanišče in življenja Koprčanov sta utonila v pozabo. No, meni se zdi vseeno vredno jo zapisat...

sreda, 19. februar 2014

Samomori na Wall Streetu

Epidemija samomorov v bančnem sektorju ne pojenja. Včeraj se je z nebotičnika JP Morgan v Hong Kongu vrgel 33-letni zaposleni Lee. Še en samomor. Število samomorov je sicer naraslo letos januarja, vse pa se vrti okoli JP Morgan. V zadnjih osmih mesecih je bil to že dvanajsti samomor v finančnem sektorju. Poleg tega pa je izginil v neznano še novinar Wall Street Journala David Bird. Ta je pokrival predvsem energetski sektor in trg z nafto. Je zgolj epidemija samomorov kot v Rusiji leta 1990 ali se za tem skriva nov finančni kolaps?


1. ABC Verlag (greetings cards, not finance) — CEO Daniel Eicher — samomor, pustil dve sporočili za seboj, 10. junija 2013
2. Swisscom (telecom) – CEO Carsten Schloter, 49 —  samomor z obešanjem — 23. julija 2013
3. Bank of America — intern Moritz Erhardt, 21 —umrl zaradi izčrpanosti — 12. avgust 2013
4. Zurich Insurance Group AG (insurance) — CFO Pierre Wauthier —  samomor z obešanjem, pustil dve sporočili za seboj, 26. avgust 2013
bank-failures5. Wall Street — hedge fund exec Robert Wilson, 87 — skočil s 16. nadstropja — 23. decembra 2013. Podaril je 800 milijonov pred smrtjo
6. Wall Street Journal — reporter  David Bird – izginil med poročanjem 1. novembra 2013
7. Swiss Re AG — direktor za komuniciranje Tim Dickenson — podatki avtopsije niso znani, 19. januarja 2014
8. Deutsche Bank AG — executive William Broeksmit — obešanje, 26. januar 2014
9. JP Morgan — bankir Gabriel Magee —  vrgel z nebotičnika Canary Wharf, London —  28. januarja 2014
10. Russell Investment — Mike Dueker, 50 — našli mrtvega pri Tacoma Narrows Bridge, 26. januarja 2014
11. JPMorgan — equities trading executive Ryan Crane, 37 —  nepojasnjeno 3. februarja 2014
12. American Title (zavarovanja) — CEO Richard Talley, 57 —  samomor s pištolo z žeblji, 8 strelov, 7. februarja